ABSOLUTNO RESNIČNI DNEVNIK INDIJANCA S POLOVIČNIM DELOVNIM ČASOM

Še ena knjiga (poleg odlične te), ob kateri sem bila kar nekaj časa bolj zadržana samo zaradi naslova – le poglej, kako razvlečen je. Kaj boš pa bral, če ti še naslov ne gre v glavo! A da si ga je mogoče prav hitro zapomniti, sem ugotovila po nekaj straneh, ko sem iz knjige lahko marsikaj povlekla tako zase kot za svoje dijake. Kaj želim o tem nagrajenem mladinskem romanu povedati vam, potencialnim novim bralcem?

Prvič, to je delo z obilo avtobiografskih prvin. Taka nas še posebej privlačijo, kajne? Drugič, je mešanica besede in slike. Tretjič, je hecna mešanica besede in slike. Dodatek k tretjič: je mešanica hecev in resnosti iz življenja 14-letnika, Juniorja, tako zrelega najstnika, da s strani v stran razmišljaš le: “Madonca, iz tega dečka pa še nekaj bo!”

In res, odrasel je v uspešnega pisatelja, kar je za okolje, od koder fant prihaja – indijanska vas, rezervat – res nekaj posebnega. To je naselje, ki preseneti z revščino, alkoholizmom, z visoko smrtnostjo, brezposelnostjo in nasiljem. O Indijancih še vedno vem občutno premalo, a po branju Absolutno resničnega dnevnika vseeno dovolj, da lahko potrdim tudi njegovo informativno in družbeno-kulturno vlogo.

“Ugotovil sem, da je najhujše, kar starši lahko naredijo svojemu otroku, to, da ga ignorirajo.”

Izstopajoč motiv romana je košarka, šport, v katerem se Junior znajde predvsem zaradi svoje borbenosti, iznajdljivosti in vztrajnosti. To so tudi vrednote, ki ga iz neperspektivne šole v rezervatu vodijo do prešolanja v večjem mestu. Kako zelo štrli iz množice urejenih, priljubljenih in belih mladostnikov. Kako zelo drugačni so njegovi začetki šolskih dni, kako drugačna je vsakodnevna pot domov, pogosto peš. Toda Junior ni naiven, vidi pomanjkljivosti svoje skupnosti in skupnosti svojih novih prijateljev. Nauči se, kako iz obeh povleči le najboljše.

“Indijanci smo mogoče pijani in žalostni in brezdomci in nori in kruti, ampak pišuka, znamo se smejati. Kar se smrti tiče, vemo, da so smeh in solze bolj ali manj ista stvar.”

Junior ne skriva samopomilovanja, ki ga občuti zaradi svoje vsestranske prikrajšanosti. K temu prištejmo še njegovo starost (drži, da je najstništvo že tako nerodna reč za slehernika), ki fantovo romantično razklanost še bolj podpihuje, in dobimo roman, ki omogoča obilo identifikacije, to pa mladi bralci še kako potrebujejo in cenijo.

PEDAGOŠKI NAMIG: Saj ni povsem ustrezno, ko včasih rečem ‘To je knjiga za fante!’, pa vseeno: Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom je še kako knjiga, tudi, za fante! Če ob koncu osnovne šole in na začetku srednje branje zanima le še redke, pa je med njimi na oko ocenjeno manj fantov kot deklet, zato je dobro, da k branju romana Shermana Alexieja še odločneje povabim prav odraščajoče fante. Junior vam bo namreč med drugim povedal to: “Svet je razdeljen samo na dve plemeni: ljudi, ki so kreteni, in ljudi, ki niso.” Soglašate z njim?


Sherman Alexie: ABSOLUTNO RESNIČNI DNEVNIK INDIJANCA Z POLOVIČNIM DELOVNIM ČASOM (Mladinska knjiga, 2017, 255 str., prevedel Andrej E. Skubic)

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

Dodaj odgovor