SLABA VEST? NIMAM JE, DOKLER SE TRUDIM ZA NAJPOMEMBNEJŠE!

Saj veste, so mame, ki se ves čas oblagajo s slabo vestjo. Mnoge od njih bi lahko prenehale, ker v resnici večino reči v odnosu do otroka postorijo čisto v redu. In so tiste mame, ki delajo megalomanske kikse, pa ob tem ne občutijo niti malo obžalovanja. Kakšna krivica, pravzaprav! Zakaj je v svetu, ki poudarja popolno materinstvo, treba na novo premisliti o tem, kar je v odnosu med otrokom in staršem najpomembnejše, in o tistem nepomembnem, zaradi česar se nam ni treba prav nič obremenjevati?

V čem je v materinstvu res vredno bleščati, da bi se ta sijaj prenesel tudi na tistega, ki ga pravkar intenzivno vzgajaš? Ni nujno, oh, sploh ni nujno, da se to pokaže na tvojem instaprofilu. Premisli, kaj so tvoje materinske prioritete, v katere želiš dnevno vlagati litre energije, ker verjameš, da bo tako najbolje za fizični in psihični razvoj tvojega otroka. Verjamem, da to niso popolni outfiti, za katere je treba nameniti obilo premisleka, časa v (spletni) trgovini in denarja – ves ta kapital lahko preusmeriš k bolj bistvenemu in otroku daš še več!

Mogoče so najpomembnejše reči v materinstvu videti tako: do svojega otroka si zelo pogosto ljubeča, razumevajoča in spodbudna. Za svojo dobrobit se trudiš v točno tisti meri, ki ti omogoča, da si dnevno čim bolj nasmejana in sproščena. Dvigaš družinsko klimo! A to ne more pomeniti, da otroka že v predšolskem obdobju vsak drugi dan prepuščaš babicam, ti pa se greš manikuro, girls night out in #partnershipgoals obenem. Svoje odklope odmerjaj preudarno! Več kot vredno bo, da obilice dela ne nosiš domov, ampak si življenje organiziraš drugače. Strogo loči službo od zasebnosti. Druženje z otrokom naj ne bo ves čas podobno kofetkanju, fotkanju, iskanju neverjetnih otroških delavnic in drugih družinskih aktivnosti, ampak vse bolj zavezano vama. Bodita kdaj sama, doma, na mirnem sprehodu, neobremenjena z urniki drug drugega. Potrudi se, da o vzgoji izveš čim več. Ne izgovarjaj se na ‘Nimam časa’, na ‘Pa saj že vse vem’ in na ‘O vzgoji berejo luzerji’. Poglej, vzgojnih priročnikov res mrgoli, a prekleto se motiš, če misliš, da v vseh pišejo le bedarije. Tukaj je seznam vsebin, za katere ti ne bo žal (in spreglej moj prvi stavek iz 2016 – Nisem suverena mama. V 2018 sem, ampak ne z neba dano!). Potrudi se za vsakodnevno komunikacijo z otrokom – za to, da spoznaš, o čem se rad pogovarja s tabo, za to, da mu ne težiš ves čas z vsem mogočim, a tudi za to, da svoje zahteve do njega oblikuješ tako, da jih bo sčasoma začel zelo dosledno upoštevati. Trudi se za sodelovanje z otrokom. Potrudi se, da nanj ne kričiš, da nisi ena tistih tečnih limon, ker takih pač nihče ne prenese – še otroci ne, četudi prva leta ob kričečem in sitnem staršu molčijo. Zrasel bo, ta poslušni angelček, spregovoril bo, ti očital – in dvojno vrnil. Obvladaj se! To je vrlina, ki jo z vzorom učiš tudi svojega otroka. Si ga predstavljaš čez 10, 20 let? Marsikaj bo povzel po tebi. Naj si izposodi pomembne reči.

In potem je tu kup stvari, ki se jim v materinstvu zlahka odpoveš, ker niso niti približno tako pomembne, kot včasih obljubljajo drugi. Veš, da sokovi niso dobri za zobe, a fructal tu in tam ga ne bo pokončal. Za vse ostalo je tu – voda. Veš, da si neprespana, otroka pa zjutraj razganja od energije – vklopi že to bogokletno sevajočo televizijo (matigovor Otroci in risanke? Seveda!), odpočij svoje telo in se čez uro ali dve (ojoj) prikaži iz postelje kot še kar spodobno bitje, ne pa kot živčna razvalina. Toda potem televizijo ugasni in se otroku prav fino posveti! Otrok se slabo počuti, nič mu ne gre v želodec – odloži že kuskus, odpri puding, naj izbere, ali bo rjavega ali rumenega, ne bo ga pobralo. Bo tebe? Hitiš iz službe, ne ljubi se ti rezati vse tiste na tržnici kupljene zelenjave – v predalu je magična juha iz vrečke, preslana, z ojačevalci. Skuhaj jo, s polnim želodcem se boš lažje posvetila svojemu otroku, vesel te bo, tvojega časa, tvoje radosti, tudi juha mu bo šla v slast, pa če ti je to všeč ali ne. Enkrat se živi, kratko je, slepiš se, če misliš, da bo večno. Boš otroku sitnarila, ker gre v vrtec spet z umazano trenirko? Ah daj, prihrani živce za težjo bitko. Je vredno obupavati, če otrok ob uspavanju še vedno želi tvojo družbo (ne šteje več dve leti)? Nikar, lezi zraven, zapri oči, poglej, dete raste kot konoplja, iz postelje te bo že še pravočasno vrgel. Objemi to hecno bitje, večjega večernega kravala pa ne tvegaj, vsaj nocoj ne, če vidiš, da tovrstno privzgajanje samostojnosti v nekem obdobju pač še ni mogoče po mirni poti. Mirna pot! To hočeš in lahko jo najdeš, ne da bi ob tem požrla pet očitkov o permisivni vzgoji in se obtežila s krivdo, ker ti res nič ne gre kot oni mami na FB-ju. Dovoli si delati drobne vzgojne ovinke, a pred očmi nikoli ne izgubi svojega starševskega cilja.

Veš, kaj dosežeš s tako razdelavo pomembnejšega in ne tako pomembnega v starševstvu? Znebiš se tistega, o čemer marsikatera mama (očetov o tem res ne slišim govoriti) tako rada potarna: slaba vest. In potem se kar mazohistično utopijo v njej. Zakaj? Ker mislijo, da bi morale vsak dan blesteti v igri z otrokom, v gospodinjstvu in celotni družinski mehanizaciji? Poskusi. In izgori.

Da bi jo imela, slabo vest namreč? Ne, v nekem posplošenem smislu je ne poznam, pa ne zato, ker bi si tako požvižgala glede starševstva, toda zato ker vem, kako zelo se v odnosu do otroka iz dneva v dan potrudim za tisto, kar vidim kot najpomembnejše. Recimo: uživam v igri in druženju z njim, posvetim mu veliko časa, ne spričkava se na vsakem koraku, ne obvelja vedno moja (pa tudi njegova ne), spodbujam ga, razumem ga, vodim ga nežno in odločno, občasno se umije, redno spi in se prehranjuje, dovolj časa preživi na svežem zraku, ni zasvojen s telefonom, niti s televizijo. Halo, kaj bi še radi?! Res tip top otroško sobico, življenje brez aditivov, ekovrtnarjenje, diy projekte, ločevanje odpadkov in popolni družinski potovalni načrt? Izberem lahko le eno, vsega hkrati nočem, niti ne zmorem. In otrok tega ne potrebuje.

Se vsak dan potrudiš za dober odnos s svojim otrokom (veš, enkrat bo odrasel, odnos bo povsem drugačen kot ta, ki ga živita zdaj)? Ga ob tem kaj naučiš, pomiriš, razveseliš? Pa on tebe? Nikar se ne zavijaj v slabo vest, če sebi ali njemu tu in tam pogledaš čez prste. A pazi, meja je zelo tanka! Take brezbrižnosti si ne more privoščiti starš, ki otroka kronično zapostavlja, verbalno ali fizično zlorablja ter zanemarja. Takemu želim, da slabi vesti končno prisluhne in se ji aktivno oglasi. Kako? Da svoje vedenje spremeni, sicer je davek lahko grozljivo visok, otrok pa raste … in zraste, ne da bi čutil, da se je starš za odnos kadarkoli vsaj poskušal potruditi.

KOMENTARJI

  1. Krasno!, kot vedno, hvala.

    1. In hvala tebi, Urška, za komentar in pohvalo.

  2. Draga Nina, super blog. Hvala za zapise! Čeprav mogoče kdaj ni (velikega) odziva in se ti zdi, da se ne splača pisati. Imam eno vprašanje. Iščem knjigo o starševstvu, ki bi šla v smeri “kako biti bolj na easy starš”. Sem precej novopečena mama z dojenčkom, ki ima za sabo že bolnice in operacijo, česar sem se seveda močno prestrašila in posledično postala precej zaščitniška.. Si mogoče zapazila kakšen priročnik, ki bi mi torej pomagal, da se malo skuliram? 🙂 Hvala in uspešno pisanje še naprej!

    1. cilla, najlepša hvala za komentar in pohvale zapisov, sem se razveselila napisanega. Predstavljam si, kakšne sorte knjigo imate v mislih, pa žal ta trenutek ne dobim nobene smiselne ideje. Iz svojih izkušenj vsaj malo razumem takšno zaščitništvo in strahove, dileme, in mislim, da je to vredno predelovati sam ali ob strokovni pomoči, ker se v smislu starševstva dolgoročno oglašajo še dolgo po tem, ko so težje situacije mimo. Vam in dojenčku želim veliko, veliko zdravja!

      P. s.: Morda je kaj v knjigah Rahločutno starševstvo ali v Čuječe materinstvo, a nisem prepričana. Pobrskajte po mojem arhivu, zapisa o knjigah sta tudi na Gdč. knjigi.

Dodaj odgovor