Kaj lahko mama otroka z Aspergerjevim sindromom preda drugi mami otroka z Aspergerjevim sindromom? Starši kaj hitro po postavljeni diagnozi o tej motnji že tako vemo (pre)več in tako čtivo postopoma opuščamo, hlepimo pa po osebnem in praktičnem gradivu in točno to je knjiga Planet Asperger Mojce Mihelčič! Ne verjamete?
Ne, biti aspi, kakor avtorica ljubkovalno imenuje svojega 8-letnega G-ja, ni nič posebno zabavnega ne za otroka niti za njegove starše in okolico. A na 55 straneh preglednega in ilustriranega besedila uspe Mojci Mihelčič bralca spraviti celo v smeh!
Otroci z Aspergerjevim sindromom (uradno razlago preberi tukaj) so namreč glasni, neustavljivo radovedni, vseprisotni, polni odbitih idej, ki jih želijo na vsak način uresničiti tukaj in zdaj, kar lahko nasmeje. Toda ob tem so senzorično preobčutljivi, zato se zunanjemu okolju težje prilagajajo, z več težavami se vključejejo v širšo družbo, težje sklepajo prijateljstva z vrstniki, saj jih ti načeloma pol manj zanimajo kot odrasli, v svojem telesu težko najdejo mir, in čeprav se velikokrat zdijo genialni na nekem izbranem področju, to pogosto nima zveze z dejansko nadarjenostjo, temveč s tem, da imajo ožje interese kot večina, zato se zelo predano posvetijo izbranemu področju ali dvema, na vse drugo pa ob tem pozabijo. Ni tako smešno, če moraš ob tem še poskrbeti sam zase, veste.
“Uravnotežen, miren starš je vreden več kot ducat specialistov.”
Kako je takega otroka vključevati v vrtec, kako v šolo? Mojca Mihelčič v Planetu Asperger ne skriva vsedružinske stiske, v kateri sta se oba starša znašla na robu psihičnih in fizičnih moči. Izpostavlja pomembnost hitre strokovne obravnave in postavitve diagnoze, saj le z dodatnimi prilagoditvami doma in v vrtcu/šoli takemu otroku zagotovimo dovolj reda, tišine, predvidljivosti in varnosti, za katero se zdi, da mu vsak dan po malem polzi iz rok, zato ponavlja ena in ista vprašanja, kriči, tepe, se vrti v krogu in se umika v še temnejši kot svojega osamljenega planeta.
To je izkušenjski priročnik izpod prstov slovenske mame, zato je dragoceno gradivo v trenutku, ko vam pedopsihiater tam okoli 4. leta otrokove starosti že upa suvereno namigniti na Aspergerjev sindrom. Ustrašili se boste, guglali, iskali vire, in večinoma jih boste našli, a bodo tuji, suhoparni, manj osebni. Nekaj časa se vam bo zares dozdevalo, da živite med vesoljci, daleč od možnosti prizemljitve.
“Običajni otroci terjajo običajne vzgojne ukrepe, manj običajni pa neobičajno zasukane.”
Upam, da vam bo točno v tistem trenutku nekdo v branje ponudil Planet Asperger, ki je v svojem bistvu zelo spodbudna zgodba o življenju z otrokom z Aspergerjevim sindromom. Taka življenjska pot za te osebe ni samoumevna. V Planetu je z močjo časovne distance (avtoričin sin je na pragu najstništva, za njim in za družino je že obilo uspešno premaganih preprek) prikazano, za katere strokovne obravnave gre (specialni pedagog, logoped, socialni pedagog, nevrolog, psiholog, pedopsihiater …), katere konkretne prilagoditve v okolju so potrebne tako v vsakodnevnem življenju kot v vzgoji in izobraževanju … ter bistveno: kako spodbudno na otroka vplivata optimistično družinsko življenje in vztrajnosti polna starša kot glavni vir varnosti otroka z Aspergerjevim sindromom. Planet Asperger navdihne in dvigne v trenutku, ko se ti zdi, da dlje ne zmoreš več. Pa prav zaradi otroka moraš – in greš.
Da bo knjiga Planet Asperger res dosegla čim več slovenskih družin, vzgojiteljev in učiteljev, ki delajo z otroki z Aspergerjevim sindromom, in jim pomagala (pre)živeti, delite Gospodičnino objavo po svojih močeh in pripravljenosti po e-pošti in družabnih omrežjih, omenite jo kdaj v klepetu tistemu, ki jo potrebuje. Hvala!
Mojca Mihelčič: PLANET ASPERGER (Založba Mladika, 2017, 55 str., ilustrirala Tamara Šenk)
