ČLOVEK, ALI SI DOVOLIŠ ZBOLETI?

Hvala vesolju, resnih bolezni od blizu še ne poznam, a se jih bojim kot hudič križa. Zapisala pa bom, kako nenavadno vedenje in občutke ljudje vzpostavljamo ob navadnem virusu ali nečem, kar lahko hitro ukrotimo z nekaj dozami antibiotika. Recimo, da te ta trenutek že žgečka v grlu, boli te glava, telesna temperatura bo do večera povišana, jutri boš kašljal, izgubil glas, vmes boš slabo slišal in začutil boš vsako mišico v telesu. Reci temu viroza, stopnjuj do gripe – vseeno je, kako točno poimenujemo takšno stanje, z nečim pa se vsi strinjamo: zbolel si. Ali v takem primeru ostaneš na bolniški? Ne verjamem. In če le obležiš, še vedno misliš, da bi moral delati.

Recimo, da najprej ne priznavaš vseh teh simptomov kot omejujočih. Vzameš robce, grlo poškropiš z angalom ali s čim bolj naravnim, izbrskaš eterična olja, vzameš kak lekadol in greš v službo. Vsi opazijo tvoje slabo počutje, pravijo, da vzemi bolniško, ti pa: “Eh, saj je samo prehlad …”

Tako se pacaš nekaj dni, od tebe pa ni nič ne v službi ne doma. Zakaj si ne dovoliš počitka? Zakaj ne pokličeš v službo in odpoveš obveznosti? Zakaj ne pokličeš k osebnemu zdravniku in odpreš bolniški stalež? Je res lažje vztrajati na nogah, se skoraj vleči skozi dan, ob tem s svojimi virusi obdariti še sodelavce in družinske člane, v sebi bentiti in na pol noreti, ker tudi delovnih obveznosti takšen ne opravljaš zbrano in radostno?

Ali bolniška dandanes, z zakonom utemeljena kot ena glavnih delovnih pravic, pomeni posamezniku, sploh tistemu z virozo, ki bojda tako ali tako ni prava bolezen, osebni poraz? Je to zamujanje delovnih priložnosti? Pomeni lenobo, šibkost, ker te je nadvladalo nekaj tako banalnega, kot so virusi?

No, pa stopnjujva ta tvoj dlje časa trajajoči prehlad. Ne še v tisto resne sorte, pri kateri bi brez pomisleka ostal doma, greva le po antibiotike, prav? Ko si bil majhen, je mama rekla: “Antibiotik moraš pojesti do konca in potem boš še nekaj dni doma, nič dvorišča, nič šole, okrepiti se moraš!” In si ubogal in se igral z lego kockami in gledal risanke in jedel mamino juho in … počival v postelji ali na kavču. Antibiotik je pomenil, da si res zbolel in moraš ostati v postelji.

Zdaj si odrasel, imaš svojo družino, svojo službo in svoje gospodinjstvo in svojo zblaznelo pamet, ki bolezni ne priznava, čeprav jo čuti od glave do peta. Obremenjen s pričakovanji, ki jih kuješ v sebi, komaj zdržiš v postelji. Tja privlečeš telefon, ker: “Kaj naj pa delam, gledam v zrak?!” Prve dni morda čez dan pospiš, sicer si spanca ne dovoliš, treba je prebirati e-pošto, delo teče dalje, ljudje so zdravi, odzivni, pričakujoči. Ti pa še lahko za silo tipkaš. Odpisuješ, e-sestankuješ, četudi iz horizontale, misli pa si polniš z vsem tistim, kar tvojemu počitka potrebnemu organizmu škodi. Ne dovoliš si miru, ne dovoliš si osame, ne dovoliš si razvajanja, ne dovoliš si časa, da bi se tvoje telo sestavilo samo.

“O, po eni tableti antibiotika sem kot nov, jutri grem v službo!” skleneš drugo jutro. Doma kuhaš, pospravljaš, se spet posvečaš otroku, slaba vest izgine … Khm, slaba vest? Ker si zbolel? Ker si dan ali dva počival in bi bilo dobro, če bi še dvakrat toliko? Te mora res pokositi kaj resnega, recimo rak, srce in možgani, da boš svojega konja v sebi ustavil in ga vztrajno držal za uzdo?

Česa se na bolniški tako bojimo, ljudje? Bo delo res zastalo? Da. Bo škoda nepopravljiva? Nikoli ni. Bodo sodelavci in nadrejeni zaradi naše nekajdnevne odsotnosti zblazneli? Ne. Bodo o nas mislili, da smo nekoristni, za družbo, ustanovo, okolje, v katerem delamo, premalo vzdržljivi? Mnogi da. In mnogi – ne! Bo družina kar takoj razpadla, če se ti, draga ženska, pogosto smo prav me točno take, tri dni ne boš sukala na poti od kuhinje do dnevne sobe? Te otrok res tako neizmerno pogreša, medtem ko se družiš samo s čajem in ne z njim? Vprašaj ga. Meni je rekel: “Ne, mami, ne pogrešam te.” Iluzije torej.

Vidiš, koliko dela si ob tem naložiš zaradi misli, da s svojo boleznijo in počitkom, ki ji pritiče, obremenjuješ druge, ko pa bi bilo tako pomembno vaditi to, da se ustaviš, si dovoliš čutiti bolečino, daš telesu čas, da samo odčuti svoje in spet začuti sprostitev. Pa ni najlažje, vem! A je pomembno tudi zato, ker z odlaganjem bolniške in počitka ob bolezni, pa naj bo ta res samo nedolžna viroza, dolgoročno škodujemo svojemu imunskemu sistemu, širimo okužbe med druge (samo spomni se, kako besen postaneš, ko na avtobusu sosed kiha vate) in kvarimo kakovost svojega bivanja, ko bolezen preživljamo na nogah.

“Pa čim prej okrevaj!” ti dobronamerno želijo mnogi, ko poveš, da si zbolel, ti pa ob tem sebi v mislih še večkrat izreči: “Ne, tokrat se mi ne bo tako mudilo. Tudi če bo trajalo, bom počakal.” To si želim naučiti tudi svojega otroka, a najboljši vzor mu trenutno res še nisem. Še sreča, da je pred vrati sezona virusnih okužb, v kateri bomo vsi skupaj lahko vadili to, k čemur velepametno spodbujam v tem zapisu. Na zdravje!


V komentarju zapiši, kako o tej temi razmišljaš ti. Prepričana sem, da si čas za ozdravitev dandanes težko vzamemo vsi, sploh mladi, zaverovani v to, da sta delo in vzdržljivost izjemno pomembna tudi, ko zbolimo.

KOMENTARJI

  1. Še ena tršica tukaj. Ravno v lanskem šolskem letu se mi je 2x zgodilo, da sem zbolela. Nič resnega, temperatura nekaj čez 37, glavobol, počutje, kot da me pol manjka. Vrtoglavica, če sem vstala s kavča.
    Res sem ostala na bolniški, ampak sem imela ob tem grozno slabo vest. Z vročino, ki sploh ni prava vročina, ostajam doma. Potem sem si poskušala predstavljati, kako bi to funkcioniralo v razredu, pa spet ni šlo skozi. Pravi notranji boj.

Dodaj odgovor