INSTA GDČ.: JANUAR 2020

Januarja sem z #instagdč označila štiri fina besedila. Tukaj so za tiste, ki Facebooku težko sledite ali mu, tudi dobro, sploh ne.


Monika Žagar: KOŠČEK ČOKOLADE V PASJI DLAKI (Mladinska knjiga, 2018, 177 str.)

Knjige si glede na naslov nisem mogla dobro predstavljati. Potem sem zaupala zbirki Nova slovenska knjiga Mladinske knjige in se razveselila kratkosti romana, 177 strani (take knjige berem v obdobju premostitve med daljšimi in zahtevnejšimi besedili).

Delo Monike Žagar je nežna ter stvarna sodobna pripoved o postopku mednarodne posvojitve. Kaj je birokracija in kaj potem, ko je tej uspešno ugodeno? Ko papirji so in veljajo, ko se zaprejo vrata novega doma, ko ena kultura trči ob drugo, ko se značaji ne morejo kar tako navaditi na sicer pričakovano družinsko spremembo? Kje je sreča? Kako je staršem, kako je zdaj deklicama? Tako različni sta si, da pripovedovalko presenečata še dolgo po tistem, ko odrasteta in domače gnezdo zapustita kot ženski. Roman priporočam kot lažje in umirjeno branje v tem neprazničnem mesecu, ko od že česa vsi po malem okrevamo.


Mojca Širok: POGODBA (Mladinska knjiga, 2018, 344 str.)

Vem, predlani in lani ste se navduševali nad prvencem novinarke Mojce Širok, Pogodbo. Roman o italijanski mafiji in oblasti je bil nagrajen z nagrado modra ptica in če ga boš kot oboževalec literarne napetosti, spletk, krvi in meja zakona prebral, te bo solidno kratkočasil.

Jaz pa po letu dni od branja vseeno ne morem mimo Pogodbe in svoje silne stiske ob branju. Da si težko zapomnim imena literarnih oseb, že vem. Da po 30-40 straneh besedila vseeno večinoma zlezem na zeleno vejo in vem, kdo je kdo, sprejmem. Pri Pogodbi pa bi potrebovala skico likov od začetka do konca (opomba: seznam literarnih oseb je del ponatisa). Ni in ni mi steklo gladko. Kako si Pogodbo bral ti?


Miha Mazzini: OTROŠTVO (Goga, 2015, 235 str.)

Bilo je leto 2016 in Otroštvo Mihe Mazzinija je dobilo nagrado kresnik. Bilo je poletje istega leta in ta avtobiografski roman sem prebrala na dopustu, prepričana, da bom o njem gotovo kmalu kaj več zapisala na tej spletni strani. Še na plaži sem ga posnela. Fotke ni več. Zgodil se je čas, zapis se je izmikal, prišle so druge knjige in Otroštvo ni bilo več blizu objavi.

Tako se zgodi z vse več tega, kar preberem. Blogerski zaostanek je valeča se kepa, za katero veš le ti, a te mori, ker ti kaže, da je ostati v sedlu skoraj nemogoče. Bom zdaj nehala nakladati in končno povedala kaj o romanu? Ne, počakaj, najprej postbralne peripetije. Otroštvo so namreč v teh letih prebrali še dijaki v bralnem krožku pa tudi na seznamu govornih nastopov doleti koga od tamladih. Potem razredu začudeno povejo o versko fanatični babici in obnovijo tisti prizor na tračnicah. Bo res bog odločil, ali bo dečkova noga ostala na tirih, ali bo gospa le pokazala več milosti? Kako živeti, če si kot otrok zmeraj v napoto in preglasen, četudi si tiho kot miš? Kaj počne tvoja mama in zakaj je od očeta ostala le roka? Ne, v ideale zavite matere v slovenski književnosti ni več, v njej pa živi tudi optimizem. Upam, da je ob tebi vsaj en stric Vinko. Zakaj? Razumel boš zaradi Otroštva.


Sebastijan Pregelj: DUH BABUJAN IN NEPRIČAKOVANA SELITEV (Miš, 2016, 60 str.)

Tale je fina! Duh pritegne že samo zato, ker je duh, nasmejan in iznajdljiv povrhu. V zgodbi Duh Babujan in nepričakovana selitev, razdeljeni na več kratkih poglavij, prepletenih z jasnimi in živopisanimi ilustracijami Ane Razpotnik Donati, druščina prijateljev Babujanu pomaga iskati nov dom, on pa v zameno opravi z njihovim nasilnim sošolcem. Bodi še tako pogumen mulc, proti duhu nimaš šans! Smeha polna skleda tudi za mojega 6-letnega sobralca (“Haha, v omaro za čistila ga je zaprl …”), ki mu bom prebrala še prvo knjigo iz te zbirke, Duh Babujan in prijatelji. Avtor obeh je Sebastijan Pregelj, izšli pa sta pri založbi Miš.


Insta Gdč. je rubrika, ki jo pripravljam že eno leto zato, da bi se znebila prezasedenega diska, tudi mentalnega, ne le računalniškega. Preberem namreč veliko več, kot napišem, vseskozi pa si želim, da bi o odličnem branju lahko čim bolj sproti zapisovala na blog. Ne zmorem.

Nekatere knjige tako dobijo svoje mesto v rubrikah Berem sinku in Berem sebi, krajše trenutke pa drugim odmerim v Insta Gdč., tako da o njih prvi bereš na Facebooku, ob koncu meseca pa še na spletni strani.

Dodaj odgovor