O GOSPODIČNI

Gospodična knjiga je v resnici živa že od leta 2011, ko sem kot zdolgočasena absolventka začela pisati knjižni blog, takrat imenovan Bralnica.si (ves arhiv je preseljen na Gospodično). Z Bralnico sta moja edina trajna hobija – branje in brskanje po spletu – postala smiselna in legitimna.

Gospodično knjigo sem zagnala aprila 2017, z željo, da se vsebinsko držim svoje začrtane blogerske poti – nizanje živahnih vtisov o kakovostni literaturi – in se z novim imenom ter obliko strani še bolj približam sebi in občinstvu.

Bralce nagovarjam s tremi rubrikami. V rubriki Berem sebi pišem o knjigah, ki jih prebiram po lastnem izboru, občasno pa zaradi narave svojega dela. Takrat pišem predvsem kot ljubiteljica družbenih romanov in profesorica slovenščine.

V rubriki Berem sinku se družim z leta 2013 rojenim dečkom, ki mu bom mirno odpustila, če v odrasli dobi ne bo bralec, toda ne želim si, da bi zamudil otroštvo, prepredeno z zgodbami. Izpostavljam le kakovostne slikanice, ki prepričajo z vsebino in z likovno podobo, zato to rubriko ustvarjam kot k estetiki zavezana bralka.

Občasno se izpiham v materinskem monologu, imenovanem Matigovor. Izhajam iz svojih črnih in sivih starševskih izkušenj, ne razpravljam o edinem pravem načinu prehranjevanja otroka in vam ne kažem vsebine svoje mami torbice. V teh objavah se kažem predvsem kot človek.

Gospodična knjiga si ne bi bila podobna brez izvirnih ilustracij drage Marysie Szmatula Černe in potrpežljive ter natančne spletne oblikovalke Katarine Oman.

Hvala dekletoma za ta ustvarjalni podvig, hvala tistim slovenskim založbam, ki cenijo moje delo in to izkažejo z dejanskim sodelovanjem, ter najlepša hvala bralcem Gospodične knjige, ker zaupate v moje zapise!

V gdč. verjamem

Nina Prešern


Kontakt: