Knjige Eleganca ježa mi verjetno ni treba posebej predstavljati – to je tista knjiga, katere prevod smo Slovenci dobili lani (Francozi pa izvirnik že leta 2006), in potem celo leto govorili samo o njej, jo masovno prebirali, kupovali in posojali prijateljem, v Slovenijo pa smo povabili tudi pisateljico Muriel Barbery, sicer profesorico filozofije, tako izjemno umirjeno in na prvi pogled malce strogo gospo. Po knjigi so posneli tudi film.
Meni je bila knjiga zelo všeč. Rada in hitro sem jo brala, čeprav je bilo sprva težko verjeti razgledanosti in inteligenci 12-letne deklice Palome in vratarici Reneé, ki v zavetju svoje sobice prebira težke klasike, a vendar … Knjiga je dobra in ponuja nekaj novega, njen konec pa me je sprva kar malce razočaral.
Spomnim se, kako sem ležala na postelji, listala in odštevala strani do konca ter nestrpno pričakovala zaključek zgodbe, potem pa … Potem pa tisto klavrno slovo. Niti ne vem, kaj točno sem pričakovala, a nesrečnih koncev ne maram. Že res, da bi srečen konec morda izpadel preveč klišejsko, a vendar – avtomobilska nesreča?! Tragično. Vstala sem s postelje, s cmokom v grlu oddrsala do čokolade in za kak teden ali dva knjigo malenkost zasovražila. Če bi jo brala še enkrat, bi konec preskočila, čeprav ga danes, ko spet listam po knjigi (in se mi zdi kot celota lepo oblikovana – avtorica podobe je Jasna Andrić; zato vse te fotke, na katere kliknite in bodo večje), razumem drugače in bolj svetlo (ali pač ne?) – da bi ena preživela, je morala druga umreti … Morda.
Kakšen se je konec Elegance ježa zdel vam?
Muriel Barbery: ELEGANCA JEŽA (Mladinska knjiga, 2010, 364 str., prevod Metka Zorec in Varja Balžalorsky)
Fej, sovražm nesrečne konce – maš prav, srečni so že včasih preveč kliše, pa vseeno no.
Ampak knjiga je že dolgo na spisku – kljub koncu jo bom vseeno prebrala zaradi odnosa med deklico in vratarko.
Meni so sicer najbolj všeč kakšni spretni konci, morda dvoumni, nedokončani, skrivnostni, z možnostjo izbire, ki pa ni nujno slaba 🙂
Ja, knjiga je sicer zelo vredu in očara, tako da le veselo k branju! 🙂
Mene je knjiga očarala, najboljše dele pa sem si drznila prepisati in jih dati na blog za kasnejše branje. Konec me je popolnoma razočaral, ker je res klišejski. Razumem, zakaj je bil tak (ker edino s smrtjo enega lahko reši življenje drugega), ampak resno?? Če je nekaj strani prej govora, da ona ni njena sestra in da ne bo umrla, potem pa umre … eh. Se vidi, da nisem pisatelj, ker se ne spomnim nobene druge možnosti, kako bi obe lahko preživeli. Ampak zdaj je, kar je.
Všeč mi je Palome in njen način razmišljanja, kar se opazi tudi po izpisanih delih besedila. =)
marushka, si mi dala misliti – najprej se mi je zdelo, da so samo srečni konci klišejski, zdaj pa vidim, da je moderno tudi, če je konec totalno nasprotje začetka in siceršnje vsebine in služi kot neko presenečenje bralca – kar pa po svoje postaja nov kliše. Zato imam najraje odprte konce, ki se mi zdijo še najbolj nevtralni in prijazni haha:)
Tudi to kjnigo sem prebrala v enem dnevu in kar nisem mogla dočakati konca, potem pa bum…..avtomobilska nesreča. Kaj pa vem, mogoče sem si v svoji glavi izdelala svoj konec, kot sem ga pač želela, ki pa niti slučajno ni bil takšen kot ta v knjigi, zato sem bila šokorana in žalostna. Zelo zanimiv način pisanja, toliko različnih usod, ki se prepletajo med sabo. Super branje.