Le kaj je pisal svojim Alicam

Moja čudežna zgodba o Alici brez Alice (ker knjige Alica v Čudežni deželi sploh še nisem prebrala – pa jo bom!) se pričenja takole: 

Nekega popoldneva me je v knjižnici na oddelku s pismi pritegnila kričeče roza knjiga z naslovom Le kaj je pisal svojim Alicam. Seveda sem jo odnesla domov (vsebino kričeče roza knjigo je pač treba preveriti) in tukaj se je vstop v Čudežno deželo šele začel.

Kaj sem se naučila med branjem tega zares hecnega in kontroverznega prevoda pisem, ki jih je Lewis Carroll za časa svojega življenja pisal  mladoletnim deklicam Alice, Mary, Edith, Ethel, Agnes in drugim?

Najprej to, da Lewis Carroll sploh ni Lewis Carroll, temveč Charles L. Dodgson. Charles si je Lewisa zamislil kot svoj alterego oz. psevdonim, za katerim se je zelo rad skrival. V svojem življenju je baje napisal 110 tisoč pisem (!), za dopisovalke pa si je izbiral pretežno deklice, stare okoli 9, 10 let. Pisma so zelo hudomušna, polna nonsensov (nenazadnje je prav Carroll tisti, ki ga štejemo za začetnika literature nonsensa) in ugank, ki jih je zastavljal svojim dopisovalkam. Včasih je k pismom kot darilo deklicam dodal svoje knjige, tu in tam je z deklicami delil kakšno drobno ilustracijo, velikokrat pa tudi lastne fotografije, portrete deklic, ki jih je kot navdušen (in baje zelo dober) fotograf izdeloval sam. 

Nekaj večerov zapored sem vsa navdušena listala med pismi, se glasno (!) krohotala ob njih, ugotavljala, kako ne bi znala rešiti niti ene logične uganke, ki jih je zastavljal deklicam (in se tolažila, da to ne govori  ničesar o mojih logičnih sposobnostih, hah), potem pa se je v pismih začelo pojavljati nekaj, česar si nisem znala dobro razložiti – Carroll dekletom med drugim pošilja tone poljubčkov, jim opisuje, kam točno jim jih pošilja in koliko jih lahko vzamejo zase, koliko za svoje sestre in bratce, in če bralec tukaj še ne pomisli na nič grešnega (kako vendar bi, ko pa bere tako zabavna pisemca otrokom), pa Carroll z omembami golih portretov deklic, ki jih je zelo rad izdeloval, v bralcu današnjega časa, ko ves svet odkrito obsoja pedofilijo in si skoraj več ne upamo sproščeno po laseh pobožati sosedovega otroka, vzbudi mešane občutke. Vse bolj se mi je mudilo k spremni besedi na koncu knjige (ki je po mojem mnenju zelo izčrpno in dobro napisana – spisal pa jo je Miha Mohor) in tam se vsa dilema okoli C. Dodgsona šele začenja.

O moralni dilemi, ki se javlja okoli tega izjemnega literarnega ustvarjalca, se je skozi stoletja veliko razpravljalo – že Virginia Woolf je v njem prepoznala kompleksno osebnost s svojimi sencami, psihologi pa so na začetku 21. stoletja s svojim naslanjanjem na Freuda iz Alice in njenega avtorja povlekli na plano teze, ki jih lahko grobo in površno strnemo v eno samo (senzacionalno) vprašanje: Je bil Carroll pedofil?

V zvezi s tem vprašanjem so dognanja literarne zgodovine zelo polarna in obsežna, zato jih na tem mestu ne bom navajala.

Bil ali ne bil, pedofil namreč (o tem glede na zgodovinsko oddaljenost dileme tako ali tako ne moremo z zagotovostjo soditi, poleg tega so v viktorijanski dobi deklice poročali že pri dvanajstih letih, ta praksa pa je danes stališča zahodnjaka tuja), Lewis Carroll je ljubil poigravanje z jezikom, očitno je, da je v svojem vsakdanu skrbel za posebne sorte red in disciplino (baje je vodil poseben, strogo nadzorovan arhiv svojih pisem), za čimer se skriva zanimiv um tistega časa, v pismih pa (če odštejemo dvoumne poljubčke in otroško goloto) se izkaže kot zares živa osebnost. Meni so pisma všeč tudi zaradi opisovanja angleških mest, takratne kulture (živel je v Oxfordu) in navad ljudi ob koncu 19. stoletja, všeč pa mi je tudi njegovo posmehovanje odraslim in izgubi igrivosti v njih – kako prav je imel ob teh sarkastičnih medklicih! 

Pisma vsekakor toplo priporočam v branje vsem razigranim glavam! Ne bo vam žal, čeprav sama priznam, da je tole namigovanje na neobvladana Dodgsonova čustva do mladoletnic tudi v meni pustilo nek čuden priokus, ki pa ga za voljo bralnega užitka vseeno potiskam na stran. Veselim se branja taprave Alice v tapravi Čudežni deželi!