Goran Vojnović: Čefurji raus! (Študentska založba, 2008, 198 str., 15 eur)
Andrej Skubic: Fužinski bluz (DZS, zbirka Slovenska zgodba, 2004, 227 str.)
Čefurjev raus mi verjetno ni treba podrobneje predstavljati, saj je knjiga ob izidu požela veliko medijske pozornosti. Svoj čas smo vsi govorili o Čefurjih raus kot o nečem, kar je zares vredno prebrati, in čeprav je od mojega srečanja s to knjigo minilo že nekaj let, jo tu in tam komu še vedno rada priporočim v branje. Že podnaslovi, kot na primer Zakaj mi gre Slovenija na kurac, Zakaj čefurji nabijajo muziko v avtu ali Zakaj glumimo glive napeljujejo k temu, da gre za delo polno humorja, ki pa se ves čas prepleta z nekim realnim, bolj resnim tonom, ki vlada v življenju sedemnajstletnega Marka – čefurja s Fužin. Marko svojo zgodbo (o tem, kako je treniral košarko, o tem, kako se ne razume z Radovanom, o tem, kako se na polno napije in pristane na policiji …) pripoveduje v t.i. fužinščini, na katero pa se bralec kar hitro navadi in branje steče z visokim pospeškom. Vmes se nasmejiš, malo prikimavaš, se krohotaš, potem pa nekako obnemiš in se zamisliš … Beseda čefur preneha biti žaljivka, začenjaš razumeti ta način življenja.
 |
| Vojnović, 2008 |
Vedela sem, da Vojnović ni prvi, ki je v romanu upodobil življenje na Fužinama, ker me je, odkar je Delo neko leto izdajalo tisto (pisano – dobesedno) serijo Slovenskih zgodb (DZS), s police opazoval Fužinski bluz Andreja Skubica. Te knjige sem se naposled lotila šele prejšnji teden. Nikakor ne gre za pravo predhodnico Čefurjev raus, ker je Fužinski bluz zasnovan povsem drugače – gre za nizanje podob iz ust več pripovedovalcev (upokojena univerzitetna profesorica slovenščine z neukročeno strastjo v sebi, prodajalec stanovanj, ki išče možnosti zaslužka, raziskovalno nastrojena najstnica v iskanju svoje identitete …). Zdi se, kot bi gledali film, v katerem se na koncu vse smiselno poklopi. No, to preklapljanje med pripovedovalci je bolj ali manj spretno, z menjavo pripovedovalca se zgodi tudi sprememba v jeziku, ki varira od pogovorne slovenščine do poskusa posnetka fužinščine, vse pripovedovalce pa družijo – seveda – Fužine. Gre za stanovanjski blok, v katerem se dogajajo vse mogoče banalnosti vsakdana, pomešane s specifiko okolja.
 |
| Skubic, 2004 |
Če je ta dva romana sploh mogoče primerjati, potem sama dajem prednost Čefurjem raus, ker se mi zdijo bolj avtentični, medtem ko se mi Fužinski bluz zdi po svoje dober v načinu pripovedovanja in poanti zgodbe, a vendar vse skupaj deluje malce površno in nekako na silo.
Kakšni pa so vaši vtisi, če ste knjigo/-i prebrali?
Čefurji ravs sem prebral in je bil super, se spomnim, da sem enkrat nisem imel kam dat in sem šel v konzorcij ter prebral par strani in potem knjigo kar kupil. Od takrat je to isto knjigo prebralo že en kup ljudi:).
Fužinski bluz sem gledal pa kot predstavo v drami http://www.drama.si/repertoar/fuzinski-bluz.html
In se mi je zdela nekaj srednjega. Se mi zdi, da opisuje veliko bolj fiktivne "fužine". Pa čeprav je Vojnovičev roman zelo humoren. Mi je pa zelo všeč, da se konča z neko grenkobo. In tako spremeni dojemanje celotne knjige.
V glavnem. Čefurji ravs se mi zdi boljši. Ampak samo zato, ker se zelo dobro razvije in v celoti spremeni filing iz lahkotnega in humornega v grenko realno izkušnjo.
🙂
GašperK, ja, jaz Čefurje tudi posojam naokoli 🙂
Se strinjam glede 'fiktivnih' Fužin pri Skubicu in grenkobe pri Čefurjih. Sta pa očitno oba romana gledališki material – zanimivo 🙂
Joj, ne vem, sem brala Čefurji raus kot podlistek v Delu in kmalu prenehala … Priznam, obupala sem nad jezikom.
Fužinski bluz sem pa prebrala sto let nazaj, prišla celo skozi knjigo in mislim, da je bil vtis nekaj srednjega.
Nobeni od teh dveh ne bi spet posvetila par ur posvečanja. Pa čeprav tako tvegam, da zamujam nekaj dobrega.
Prebrala sem obe knjigi in res sta zelo različni, me je pa bolj prevzela Čefurji raus. Mogoče tudi zato, ker je v njej veliko "južnobratskega" govora, ki mi je dobro razumljiv, saj sem iz časov, ko smo se v osnovni šoli še učili srbohrvaščino. Se pa človek kar malo zamisli nad nami Slovenci in našo strpnostjo glede tistih "od drugod".
men je čefurji raus ful carski
Js sem si pa to knjigo sposodila nekaj časa nazaj, potem mi pa sploh ni stekla. Prebrala sem ene 5 strani pa še to komaj, ker je jezik čisto drugačen. Prav živčna sem ratala. Mogoče bi mogla dlje vztrajat pa bi mi potem všeč ratala.
Prebrala in bila šokirana nad jezikom zgodbo in prebranem!!! Kljub vsej medijski pozornosti, je ne bi priporočala v branje!
Tudi sama sem prebrala obe. Čefurji so me navdušili, Fužinski bluz pa pustil precej hladno. Jasno se vidi, da je avtor prve avtohton prebivalec in član subkulture, v in o kateri piše, drugi pa vanjo priseljen in niti slučajno nima celotne slike.
Glede na to, da sem tudi sama otroštvo in velik del mladosti preživela na Fužinah, si drznem o tem po mojem mnenju precej merodajno soditi.
Ana