Danes nekateri rišete rdeče srčke, morda podarjate plišaste medvedke z napisi ‘I love you’ ali pa ritke grejete v romantičnih kopelih za dva. Meni vse to ni všeč, zato ponujam kvazi antitezo valentinovemu in ljubezenskemu kiču. Morda je boleča, pretirano realna in nič sanjava, je pa nekaj, kar lahko po mojem mnenju pripomore k boljšemu razumevanju bistvenega in večnega vprašanja o ljubezni – kaj je ljubezen?
Zoran Milivojević v obsežni knjigi, ki je pri nas v ponatisu in novem prevodu izšla leta 2009 (in postala prodajni hit, kar mi še zdaj ni razumljivo, glede na to, da sploh ni tako lahko berljiva, kot marsikdo misli), ne pove, kaj ljubezen je, ampak kaj ljubezen NI.
Ja, boste rekli, kaj mi bo nek dr-mr-fr gospod solil pamet o ljubezni, o tej nerazložljivi esenci, ki vsakemu pomeni nekaj drugega. In kaj mi bo ta gospod govoril o ljubezni, ko pa jaz vendar natanko vem, kaj to je. In kaj mi bo o tem govoril, če sploh nočem vedeti, kaj ljubezen je – jaz jo živim, čutim in to je to.
Mnja … Pa če si knjigo izposodite v knjižnici, nič ne stane, če se podate tudi na to zanimivo področje in raziščete, kaj o ljubezni menijo strokovnjaki, ki se poklicno srečujejo z drugimi pari. Neke vzporednice je že mogoče potegniti na osnovi prakse, kajne?
Knjiga začenja s komu suhoparnimi psihološkimi dejstvi o posamezniku in njegovem delovanju, mišljenju in čustvovanju, kasneje pa se prevesi v podiranje določenih fiksnih (in zelo pogostih) zmotnih predstav o ljubezni.
Naj naštejem samo nekatera takšna prepričanja, ki se bodo komu zdela neverjetna in brezvezna, spet drugemu pa resnična: ljubezen je smisel življenja, prava ljubezen se stalno čuti, v pravi ljubezni ni konfliktov in jeze, prava ljubezen je stalna sreča, ljubezen se vedno začne z zaljubljanjem, ljubezen je strast, samo enkrat se ljubi, prava ljubezen je brezpogojna, prava ljubezen traja do konca življenja, prava ljubezen je bolečina …
Vsa ta prepričanja naj bi bila po Milivojeviću (in tukaj je treba glasno poudariti, da je celotna knjiga pač naravnana v neko točno določeno perspektivo in ne pomeni ničesar objektivnega) zmotna in naj bi uničevala možnosti za dober ljubezenski odnos. Zakaj ta prepričanja gojimo in kako jih odpraviti? Piše v knjigi.
Formule ljubezni sem si zelo želela prebrati. V nekih določenih vidikih mi je knjiga dala misliti in verjetno jo bom prebrala še večkrat – prav mogoče je, da jo človek v vsaki situaciji in časovnem ter osebnem obdobju lahko dojema drugače in od nje odnese kaj drugega. Vsekakor pa ne predstavlja grožnje nikomur in menim, da tako branje ne povzroča nobene škode, česar pa za razne ljubezenske priročnike po vzorcu ‘Najdite popolnega partnerja in zaživite v večni simbiozi’ (naslov je izmišljen, a bi vsekakor lahko obstajal) ne moremo reči.
Zoran Milivojević: FORMULE LJUBEZNI (Mladinska knjiga, 2009, 441 str.)
Knjigo sem prebrala in je daleč od tega, da bi bila suhoparna, daleč od tega, da ne bi bila berljiva! Ravno nasprotno. Glede na to, da je psihološka, je zelo berljiva in predvsem avtor izhaja iz prakse, kar je velik plus. Definitivno odlična knjiga za vsakogar, ki je v odnosu, ni nujno ljubezenskem.
Kristina, o 'suhoparnosti' sem napisala:
'Knjiga začenja s komu suhoparnimi psihološkimi dejstvi …'
S čimer nisem knjige označila za suhoparno, ampak se morda takšna zdijo določene dejstva, ki izhajajo iz strokovnih vod psihologije – meni osebno se ne.
Tudi nisem napisala, da je težko berljiva, ampak se mi zdi (in takšni so bila pričakovanja nekaterih, s katerimi sem govorila pred branjem/nakupom), da je večina ljudi zaradi naslova 'Formule' (beseda nakazuje na nekaj instantnega, enostavnega, na neko hitro rešitev v obliki formule, ki bo razkrila recept) pričakovala lahko čtivo, sama pa mislim, da to ta knjiga kljub marketingu ni – je poljudnostrokovna reč, za katero si moraš vzeti čas, prebrati in razmisliti o rečeh in ne ponuja nekega lahkotnega, zabavnega branja. Kar pa ne pomeni, da je lahko razumljiva samo izbancem – sploh ne. Samo na plaži je na primer ne bi brala 🙂
Zelo se strinjam s tvojim zadnjim stavkom 🙂
Knjiga je odlična in da ti misliti.
Ko misliš, da veš pa v bistvu ne…:)
Dolgo sem v knjižnici čakala, da sem jo dobila, potem pa, moram priznati, sem bila razočarana. V večini se strinjam z bralnico, mogoče tudi zaradi vsega, kar se mi je zgodilo v življenju in sem se zaradi tega zelo spremenila, tudi v pojmovanju ljubezni. Enostavno me pač ni pritegnila.