Orhan Pamuk: Ime mi je Rdeča (Mladinska knjiga, 2006, 697 str., prevedel Uroš Kalčič, 27,08 eur)
To knjigo sem vam želela predstaviti že dlje časa, in sicer zaradi dveh razlogov: prvi je ta, da je to knjiga, z branjem katere sem verjetno postavila svoj osebni rekord v počasnosti branja (zelo zavidljiva številka!), drugi pa ta, da mislim, da bi knjiga uspela zanimati marsikoga izmed vas, ker takšnega žanra v Bralnici še nisem predstavljala.
Debelih knjig (in ta je zares težka, zajetna, obsežna, strani polna, trenutno jo na moji polici premaga samo še Idiot – neprebran) ne maram, ker me njihov obseg že na začetku na nek čuden način demotivira. Takšno branje se pogosto razvleče, jaz pa vmes zagotovo berem še kaj drugega in potem se vračam k debeli knjigi, skačem nazaj, da bi ujela vsebino in vse skupaj se lahko razvleče v neverjetno leto (!) branja. Ja, disciplinirana bralka debelih knjig pač nisem, sem pa knjigo Ime mi je Rdeča za večno shranila v svoj spomin, ker je bilo to branje prava (dolga, hah) pustolovščina.
Ime mi je Rdeča je zelo napeta zgodba, ki je postavljena v Turčijo 16. stoletja – imamo sultane, neko posebno dragoceno knjigo, ki jo morajo izdelati slikarski mojstri, miniaturisti, in že na začetku se zgodi umor enega izmed njih. Potem se pripovedovalci menjujejo in vsak s svojega zornega kota razkrivajo zgodovinsko, umetnostno in ideološko ter seveda kriminalistično plat dogajanja, zaradi česar se neprestano odvija konflikt med orientalsko in zahodno tradicijo. Novo naj zamenja staro, staro naj se upošteva, ker je pač staro in vredno, novo noče starega, staro zavrača novo.
Zelo večplastna knjiga, ki bo vase posrkala vse zgodovinoljubce, ugankarsko naravnane bralce (le kdo je morilec?!) in tiste, ki imate radi zgodbe, postavljene v neko tujo, a vendar po svoje vsaj malo poznano, kulturo.
Gospod Orhan Pamuk je sicer zelo znan turški pisatelj, ki je leta 2006 prejel tudi Nobelovo nagrado za književnost (pa kup drugih). V slovenščino so prevedeni še njegovi romani Sneg, Črna knjiga in Bela trdnjava.
Prebrala sem omenjeno knjigo in še dve njegovi (Istanbul in Sneg). Brala sem jih pred mojim potovanjem v Turčijo,ker sem želela dobiti nekaj dobrih informacij o deželi, o zgodovini.
Čeprav so vse tri knjige kar precej obsežne, sem jih prebrala neverjetno hitro. Čudovit stil pisanja ima Orhan Pamuk. In kako krasno je bilo pluti z ladjo po zalivu Zlati rog in opazovati stare palače in vile, o katerih je pisal Orhan pamuk v knjigi Istanbul.
Knjige toplo priporočam, pa čeprav vas pot ne bo zanesla v Turčijo.
Pamuk je vrhunski tudi v Muzeju nedolžnosti, ki je njegova zadnja