Pride ženska k zdravniku in Vdovec

Kluun: Pride ženska k zdravniku … (Mladinska knjiga, zbirka Žepnice, 2009, prevod Tanja Mlaker, 13,95 eur)

Kluun: Vdovec (Mladinska knjiga, zbirka Oddih, 2009, prevod Tanja Mlaker, 27,95 eur)

Morda izgleda, kot da sem navdušena nad branjem bestsellerjev, toda temu niti ni tako. Res je, da marsikatero bralno uspešnico preberem, a tega se običajno lotim takrat, ko splošno navdušenje nad knjigo že zdavnaj izgine, in to zato, ker želim na lastno pest preveriti, kaj knjiga, ki jo berejo vsi, sploh ponuja. Tukaj predstavljam tiste, ki so mi ostale v spominu in Kluunovi dve sta del tega bralnega spomina.

Pride ženska k zdravniku … je prvi del avtobiografske pripovedi o mačomanu nizozemskega porekla, ki ima perfektno življenje – je uspešen karierist, ima lepo ženo, prikupno hčer, zanimive prijatelje, veliko prostega časa, spominov na potovanja, strasti, kup skokov čez plot in to in ono … Tak holivudski srečnež izven Holivuda, katerega mehurček se razblini ob ženini resni bolezni. Od tu naprej bi lahko knjiga utrdila stare klišeje o tem, kako bolezen par poveže, kako spremeni človeka, kako vpliva na njegove prioritete … Pa temu ni tako. Stijn še vedno popiva, Stijn menjava ženske, Stijn je glavni v Amsterdamu, Stijn sicer pusti službo, res je, da ženi postriže lase, ko ji začnejo izpadati zaradi kemoterapije, a Stijn je Stijn. Ne veš, ali bi mu v glavo zabrisal knjigo, ki jo je napisal, ali pa bi poskušal empatično razumeti, da na stiske vsak reagira drugače. Nekateri s prisotnostjo, drugi z odsotnostjo.

Morala gor ali dol, knjiga zareže v srce, z rakom pomete na trd, krut, nič prizanesljiv način (olepševanje je pri raku pač odveč), kakršnega je (morda) sposoben samo moški avtor (in s tem ne mislim nič slabega in feministično nastrojenega). V knjigi je vse tisto, kar se navadnemu smrtniku pogosto suče po mislih, pa vse to zdrava cenzura potlači nekam ob rob, pripovedovalec pa vztraja v svojem humorju in neposrednosti do konca. Do konca Carmen in Stijna. Ona odide.

V Vdovcu, nadaljevanju zgodbe, Stijn žaluje – žaluje tako, da ne žaluje. Zelo prikladno je, da ob tem še vedno živi v Amsterdamu (področje legalizacije tega in onega), zaradi česar lahko vsak večer ubeži pred realnostjo, v kateri je zdaj samski moški, vdovec, z zapuščino v obliki majhne deklice. Pot nadaljujeta v Avstralijo, sama, in tam se vsa stvar šele začne. Žalosti ne moreš ubežati in če Stijna in njegovega ravnanja v Pride ženska k zdravniku … marsikatera ženska bralka ni niti približno razumela, v Vdovcu postajajo stvari bolj jasne.

Jaz sem prvi del po naključju brala pred lanskim potovanjem v Amsterdam, zato se lahko Kluunu zahvalim za razširjena obzorja v poznavanju imen in scene v amsterdamskih klubih – Paradiso zares obstaja! 🙂

 Priporočam – obe knjigi in Amsterdam! 😉