Alma M. Karlin: Sama (In lingua, 2010, 317 str., prevedla Mateja Ajdnik Korošec, 24 eur)
Tole je zadnja knjiga, ki sem jo prebrala in kar nekaj časa sem čakala na to, da bo na voljo za knjižnično izposojo. Navdušenje je veliko!
Sama je Almina avtobiografija, ki je zapisana v obliki kratkih kronološko urejenih zgodb (v izvirniku so zapisane v nemščini), ki so vsaka zase pomembno vplivale na njen osebnostni in poklicni razvoj. Alma je bila Celjanka, rojena leta 1889, razcepljena med svojo slovensko in nemško družino. Odraščala je ob ostarelih starših (njeno rojstvo je bilo popolno presenečenje za oba), ob očetu, ki jo je povezal z naravo in opazovanjem in je razumel njeno otroško razigranost, in ob materi, ki slednje ni dopuščala in jo je zato tekom odraščanja vozila od sanatorija do sanatorija, kjer naj bi poskrbeli za njene oči, držo in hojo. Mati je želela lepo, ljubeznivo meščansko damo, dobila pa je razposajeno, nerodno in z določenimi telesnimi pomanjkljivostmi (za katere se je kasneje izkazalo, da to niti niso) ‘obdarjeno’ hčer, s katero nista nikoli razvili ljubečega in tesnega odnosa.
Otroštvo in mladost Alma popisuje bridko, samoironično (in v samoironiji je prava mojstrica) in odkrito. Že takrat piše, veliko sanjari, z mamo potuje po Evropi, se uči francosko in angleško in bere. V rosnih dvajsetih se ji uresniči največja želja, v kateri vidi svoj življenjski izhod – odide v London, kjer dela in študira ter v naglici pozabi na svojo manjvrednost in osamljenost. Uspe ji opraviti izpite iz desetih jezikov, je ena najuspešnejših študentk tiste generacije, začne s prevajanjem literature in drugih besedil, njena samozavest počasi raste in v njej se prebuja vse večja želja po odkrivanju sveta. Dom sicer pogreša, a odnosov, ki vladajo v Celju, še vedno ne prenaša dobro. Med prvo svetovno vojno je v Angliji, potem se odpravi na Norveško in Švedsko, vmes izda svoj prvi roman Moj mali Kitajec in tako naprej in tako naprej …. Alma avtobiografijo sicer zaključi, iz njenega življenjepisa pa lahko razberemo, da je gospa sama osem let potovala po svetu in raziskovala neznane kulture, pisala kot novinarka, izdajala potopise in romane.
Avtobiografija Sama je dokaz za to, česa vse je posameznik zmožen, kam seže pogum, kam vodi in zakaj je pomemben – pravzaprav bistven! Prikazana je Almina postopna osebnostna rast od kompleksov, zatiranosti, izgubljenosti in morečega občutka večne osamljenosti med ljudmi do odrasle ženske, ki se osvobodi in zaživi s takšno močjo, o kateri je kot deklica samo sanjala. In vse to s trudom, samodisciplino (Alma se je svoj čas odrekala hrani, spancu, oblačilom in drugim rečem samo zato, da je zapolnila vsako minuto svojega časa, se učila, brala, recitirala pesmi v tujih jezikih, spoznavala slovnice …) in z vztrajnostjo!
Knjiga ni vredna branja samo zaradi zanimive vsebine, ki gane, navdahne in na nek način osvobodi, temveč tudi zaradi Alminega pisanja, ki je svojevrstno, berljivo, tekoče, duhovito in bogato s svojim izdelanim slogom.
V knjigi so tudi čudovite fotografije, njeni portreti, fotografije njenih učencev v jezikovni šoli, družine, Londona in drugega.
O Alminem življeju govori tudi dokumentarec Samotno potovanje, ki si ga lahko ogledate na spletni strani RTV Slovenija. Meni ni tako všeč, ker ne maram igranih dokumentarcev. Lahko pa se podate v Celje, kjer je v Pokrajinskem muzeju Celje do konca letošnjega leta na ogled občasna razstava z naslovom Alma M. Karlin – poti. Vstopite lahko tudi v virtualno različico razstave. Na razstavi so ogled njeni predmeti, tudi tisti, ki jih je prinesla s potovanj, besedila, pisma in podobno. Upam, da mi jo uspe ujeti!
Jaz sem naslov avtobiografije uporabila tudi v svoji novi pomladni zbirki kosov nakita, ki ga ustvarjam v prostem času. Tole je ogrlica Sama in tukaj si lahko ogledate še ostale.
Želim vam prijetno srečanje z Almo!