Milan Dekleva, Sto žalostnih in še ena malo manj vesela (Cankarjeva založba, 2010, zbirka Poezija, 105 str., 19,95 eur)
Najraje berem prozo, branje dramatike in poezije pa mi dela majhne težave. Če se pri branju dramatike lovim zaradi nenehne potrebe po točnem dognanju o tem, kdo komu kaj govori (in to te lahko privede do tega, da dram preprosto ne moreš brati, če nočeš vmes znoreti ali obtičati v razponu dveh, treh strani), me pri poeziji našega časa pogosto izdaja očitno pomanjkanje smisla za dojemanje vseh mogočih podob, metafor, simbolov in še česa. Kljub temu vam danes predstavljam zadnjo pesniško zbirko slovenskega pesnika Milana Dekleve, ki nosi naslov Sto žalostnih in še ena malo manj vesela. O motivih, verzih in rimah ne bom dolgočasila, rada pa bi izpostavila dvoje, kar me je nenazadnje pritegnilo k izposoji te knjige: najprej je tukaj naslovnica, ki se mi zdi s svojimi barvami in podobo osamljenega drevesa brez listja, ki ga obletavajo ptiči, zelo privlačna očem, drugi razlog za branje te zbirke pa tiči v njenem naslovu. Sto žalostnih in še ena malo manj vesela – tako duhovit se mi zdi. Spretno izbran in dovolj poseben, da je vzbudil moje zanimanje o pesmih – ali so res tako žalostne? Kaj pa je v njih tako zelo žalostnega? Mogoče pa je vse skupaj samo potegavščina in so pesmi v resnici povsem vesele?
Pesniška zbirka obsega 101 pesem, nobena nima posebnega naslova, označene so zgolj z rimskimi številkami. Gre za kratke, razmeroma moderne pesmi, ki jih, roko na srce, osebno ne bi upala čisto zares analizirati (že tako se mi zdijo intepretacije besedil, predvsem pesniških, veliko tveganje – o tem pišejo tudi v današnjem Delu), a vendar se mi zdi, da pripovedujejo o globalizaciji, o svetu, v kakršnem živimo tukaj in zdaj – o svetu, v katerem je bližina redkost, v katerem prevladujejo tehnološki pripomočki, kjer je smrt neizbežna in odtujenost, značilna za kapitalizem, nujna. Svet banalnosti, svet popredmetenja in odstotnosti pomenov. Zdaj vsaj razumem naslov zbirke. In všeč mi je poanta zbirke (kakor jo pač razumem sama) – malce sarkastična je. Imamo števce za fotone, a svet se nam potaplja …
V pokušino pa tole:
LV
Ne pretiravajmo z ljubeznijo,
saj jo je manj kot nafte; o zadnjem
dihu vemo vedno manj. Imamo števce
za fotone, a svet se nam potaplja,
móne, pred očmi nam tone v apatijo.
A kljub temu: svoboda je na preži
in angeli, čeprav zadeti, še živijo.
(Dekleva, 2010, str. 58)
Kaj pa vi, ali radi berete poezijo?
Ja, js mam ful rada poezijo. Mogoče še vseeno rajš klasično kot moderno, ampak zelo odvisno od avtorja. 🙂
Glede analize – do določene mere ja, ampak ko pa poskušajo razni pametnjakoviči odkrit še več stvari in še globji pomen kot si je avtor sam zamislil mi je pa butasto. In to pri ranih prof. in dr. ni malokrat.
Včasih je dovolj da pesem lepo zveni in kaj ostane skrito. 🙂
Prebrala sem te pesmice, vendar moram priznati,da sem tudi jaz bolj, kot pravi Škratek, za klasično poezijo. Zdaj sem totalno "padla" v pesmi Neže Maurer in neverjetna je. Eno sem se tudi naučila na pamet :).