Dušan Merc: Ne dotikaj se me (LUD Literatura, 2010,161 str., 18,90 eur)
Tole knjigo mi je v branje priporočila Mojca, ki jo je prebirala ravno v času, ko je v Bralnici predstavljala tudi svojo knjižno polico.
Dušan Merc je pisatelj, ki je napisal že mnogo romanov, poleg tega pa je javnosti poznan tudi zaradi svoje ravnateljske funkcije na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol in svoje neposrednosti in kritičnosti v zvezi s šolskim sistemom sicer.
Ne dotikaj se me je roman, v katerem spoznamo gledališko ozadje Drame, svet slikarja in pisca Jazona, moškega srednjih let, ki napiše dramo Drugi svet. V tej drami nastopa tudi Črna, njegova ljubimka, ki ga omreži do te mere, da postaja vse bolj obseden in blazen. Vročica v Jazonu se stopnjuje do maksimuma, odnos s Črno prekineta in vsi vemo, kaj sledi neuresničenemu ljubezenskemu hrepenenju – gora sanjarjenja, obup, zatekanje v pijačo in … v pisanje, seveda. V Ne dotikaj se me tako ob glavni tretjeosebni pripovedi sledimo še tisti v prvi osebi, ki je od ostalega besedila ločena v obliki t. i. Fragmentov in Pisem. V teh dveh zvrsteh se Jazon sooča s Črno na zelo poetičen način, ki pa je značilen za celotno knjigo – slog je precej pesniški, poln metafor in poosebitev. A hkrati bralec začuti tudi kanček patetičnosti in pretirane sentimentalnosti, ki bi jo prej kot odraslemu moškemu lahko pripisali nekomu na vrhuncu pubertete.
Jazon je moški, ki ženske dojema predvsem skozi prizmo njihove fatalnosti in telesnosti. Črna je pojem lepote in ideala, ki ga je obsedel, njegova žena pa odpade kot uvela roža. Pa tudi ona skače s cveta na cvet in na splošno Jazon ne skriva svojega skrajno odklonilnega odnosa do zakona, v katerem naj bi bile prevare nujne in edino logične. Jazon je slikar, ki se zaradi obsedenosti z žensko izčrpa do te mere, da svoje umetniške žilice ne more več ubuditi. Sledi val samozaničevanja, vdanosti v usodo in blodenj …Če bi bil Jazon manj fatalen in bolj humoren, bi ga zlahka postavili ob bok nekaterim moškim likom Vinka Möderndorferja, tako pa je Merčev Jazon precej unikaten, čeprav je mogoče zaslutiti tudi pretiravanje in prešernovsko razočaranost.
Knjigi štejem v plus odlično slikanje trenutkov v mestu, na avtobusu in v gledališču ter spretno kritiko malomeščanstva v vseh svojih glavnih kiksih. Jazon pa resda vse pogosteje manično kriči ‘Ne dotikaj se me, ne dotikaj se me!’, jaz pa menim, da je bil prav dotik tisti, ki mu je v vseh teh potepanjih po notranjih sferah samega sebe še najbolj manjkal. Zato: Dotakni se me! In Jazon bi z dotikom morda odrasel v moškega.
Nisem se še lotila omenjene knjige, pač pa sem našla knjigo "Potažba". Moram priznati, da še nisem brala knjige, napisane v tako nenavadni obliki. Gre za priletnega gospoda, ki se v domu starejših, kjer prebiva s svojo gospo, ki je žal v zelo slabem zdravstvenem stanju, skozi pisanje sprehaja po svojem življenju. Veliko nizanja dogodkov, ki so se zgodili v različnih časovnih obdobjih, veliko ljudi, povezanih med sabo tako ali drugače. Ne vem zakaj, ampak imam občutek, da mi je mogoče kaj "pobegnilo".
No, pa sem končno prebrala omenjeno knjigo, ki je, kot večina Merčevih knjig napisana na nenavaden način. V tem primeru je to pisanje osrednje zgodbe v 3. osebi, ki jo prepletajo ramišljanja v fragmentih in pismih v 1. osebi.
Zaradi tega je mogoče potrebno malo bolj zbrano branje.