Ian MacNeill: Tek za začetnike (Založba Tuma, 2006, 248 str., 22,95 eur)
Dvoje reči moram pojasniti že na začetku: ne verjamem v različne instant rešitve, diete, priročnike za večno zadovoljstvo in srečo, brezhibno postavo in podobno. In nikoli nisem bila talentirana za športne dejavnosti. Niti naklonjena slednjim.
Moja najljubša oblika rekreacije je hoja, toda leto za letom je zunaj vse več pogumnih tekačev, ki me naravnost bodejo v oči s svojim tempom in z vztrajnostjo. Pravzaprav sem v sebi zgradila ideal o vseh teh povprečnih Zemljanih, ki tekajo, nekateri sicer vidno in slišno sopihajo, se potijo ali komaj capljajo do cilja, a vendar tečejo in glede na to, da imam sama o sebi prepričanje, da jaz že ne bi mogla takole teči (čeprav se mi zdi tek kot gibanje izjemno lepa vizualna predstava – tako lahkotna, svobodna se zdi na daleč), si vsako leto vseeno izmišljam nove in nove načrte, kako bom zdaj zares tekla. Ker je zastonj, ker sam izbereš lokacijo in čas, ker baje zasvoji in začutiš čar gibanja, ker ti je za to hvaležno telo, ker uživa še duša in bla, bla reči, ki jih omenjajo v zvezi s tekom.
Pa sem pred dnevi naletela na tole knjigo Tek za začetnike. Na mah sem jo prebrala (berem hitreje kot tečem) in z začudenjem ugotavljam, da se mi je knjiga, ki mi glede na zvrst (ameriški priročnik) in vse moje predsodke v zvezi s tovrstno literaturo (ni jih malo) naj ne bi bila všeč, zelo prikupila. Napisana je zelo jasno, postopno in opogumljajoče. Za začetnike! Se pravi: kako tečemo, kako izberemo primerna oblačila, progo, copate, zakaj je pomembno, da kot začetniki sledimo določenim ciljem, ki naj bodo realni, predvsem pa izstopajo tri pravila vsakega rekreativca – zmernost, vztrajnost in počitek.
Knjiga je zapisana v takem zelo realnem tonu – opozarja na tipične napake ljudi (jaz, jaz!), ki jih nekega dne prešine, da bi tekli in potem se zaženejo na asfalt in tečejo pet minut, nato pa ugotovijo, da jih na levi nekaj pika in zato hitro nehajo in še več let po dogodku sebe opisujejo kot totalnega antitalenta za tek. Knjiga daje velik poudarek na motivacijo in samo postopnost programa. Ta program temelji na 13-tedenskem treningu, ki se odvija 3-krat na teden in je mešanica hoje in teka. Za začetnike! In čeprav se sama organsko upiram vnaprej določenim receptom in pripravljenim mešanicam, ki naj bi delovale na vseh ljudeh (običajno se v takih primernih namerno potrudim, da na meni ne), me je kombinacija sonca, višjih temperatur, tresočih stegenc, bolečin v hrbtenici (sedenje!) in zavedanja, da bi nekoč zares rada poskusila s preizkusom svojih fizičnih zmogljivosti (vsaj takole – za začetnike!) že skoraj prepričala, da dejansko poskusim.
O nadaljnem poteku (ne)uresničevanja tega 13-tedenskega tekaškega načrta bom modro molčala, ker s sledjim nisem še niti pričela. Vseeno pa ne skrivam trenutnega navdušenja nad knjigo in jo priporočam v branje predvsem tistim, ki imate z lotevanjem fizičnih aktivnosti večje ali manjše motivacijske težave ali pa že od nekdaj veste, da je prav tek tista vaša šibka točka, ki ste se je od nekdaj želeli lotiti, pa ste potem vsakič znova vrgli puško v koruzo. Če ne drugega, me v zvezi z vso to tekaško vnemo zanima predvsem to, ali bi ta program zmogla speljati z disciplinskega in vztrajnostnega vidika. Tekla bi že kako … saj nisem za na odpad (menda)! 🙂
Tudi vi tečete ali se posvečate kakšni drugi obliki rekreacije?
Jaz si že od prvega sončka vsak dan zjutraj rečem: danes pozno popoldne pa grem res tečt! No, do zdaj se to še ni zgodilo, ampak glede na vedno večje kolobarje na trebuhu, pomanjkanje kondicije, otrdelosti v hrbtenici,…bom morala res začet s tem. Mogoče danes 😉 (sem pa tud jaz začetnik – izkušnje imam samo s cooperjem, to pa je bilo že..uf, v srednji šoli :))
Tudi jaz spadam v ta koš nemotiviranosti za tek :).
Se zelo strinjam s tem, da je zastonj (ko si kupiš vso opremo, ampak to je že nadgradnja – čeprav je baje kakovost tenis copat še kako pomembna), tečeš kjerkoli in kadarkoli.
Sliši se zabavno, dokler ne pridem spet do podobnega scenarija kot pri hoji na Kalvarijo (2 tedna vsak dan ali vsak drugi dan po stopnicah gor in dol, včasih celo 2x – bravo jaz! :), potem pa spet sedim na riti :P). Ponavadi je potrebna še kakšna kolegica za dodatno motivacijo, ampak potem se moraš pa že usklajevat z urniki.
Hm…ni tako lahko kot se sliši.
Želim pa ti (in vsem drugim, ki se teka lotevate) veliko veliko vztrajnosti in čim manj bolečih mišic ;).
Joj ne moreš si misliti kako se vesela za tole objavo! 🙂 Ravno 2 dni nazaj, sem brskala po netu kaj o teku za začetnike. In ker itak vse raje predelam čez knjige, je tole res fino padlo iz neba 🙂
Hvala hvala 🙂 Pod mus preberem v kratkem.
jaz imam tudi eno podobno knjigo o teku. ampak! mislim, da je s tekom tako kot z mnogimi drugimi rečmi v življenju, ki se jih je malce težje lotiti – iščeš vse sorte motivacijskih brc v rit (knjige, forumi,…), nakar spoznaš, da itak zaleže samo eno. to, da nič ne razmišljaš, planiraš, sestavljaš urnike, ampak enostavno obuješ superge in GREŠ. ko si enkrat zunaj v supergah, ni druge. 🙂 pa četudi gre počasi in se ustavljaš vsakih 5 minut.
meni pa profi tekaška oprema ful pomaga pri motivaciji. sem si kupila fuksija švicmajčko in kapri pajkice, ki super geštel naredijo:), še dobro musko si naštimam v ušesa in pičim v breg. 🙂
lahko pa se prijavite tudi na e-pošto od aktivna.si, ki tedensko pripravlja treninge ali kaj podobnega. dejmo, punce, migat! 🙂
Se strinjam s tabo, Katja (jaz sem zadnje čase nora na tekaška krilca).
Je pa res, da je v tej knjigi tale 13-tedenski program res dober. Večina ljudi je prepričanih, da je treba kar takoj začeti teči po pol ure ali celo eno uro. Ni čudno, da se ti tako tek zameri, če si prej npr. 30 let večinoma sedel in se vozil naokoli… Če pa začeneš postopoma, je druga pesem.
Špela, ti je uspelo? 🙂
petra, pa saj ti še pilatesiraš in zumbaš – kaj bi s tekom :))
petršilček, o, super, da je objava še komu koristila. Veliko uspeha pri teku! In branju 🙂
k a t j a, po eni strani se strinjam s tistim 'enostavno greš', ampak če verjameš ali ne, mene pri teku res samo 2-krat na leto piči to v stilu 'zdaj pa grem', zato se mi zdi, da padem v tisto skupino ljudi, ki jim neki cilji in načrti bolj odgovarjajo.
akvarij, ja, to postopnost v tej knjigi res poudarjajo in to mi je bilo všeč – ker včasih sem se tudi jaz zagnala, potem pa hitro obupala, v knjigi pa ti na več mestih razloži, zakaj je postopnost sploh pri teku in začetkih pomembna.
ja, mi je! sicer ne tisti dan, ampak naslednji. Pretekla sicer nisem praktično skoraj nič, domov sem se pa vrnila tako zadihana, da sem mislila, da bom izdihnila 😉 ampak počasi se daleč pride 😉
Špela, vsaj začela si. Jaz še ostajam pri hoji, rolanju in kolesu. Tek se mi za las izmuzne :)) Uspešno naprej!
Drage mlade punce, če sem jaz "koka" malo pod 50-imi še pretekla 9km brez pavze, verjemite, da ni tako hudo. Na začetku je res malo zoprno, ampak zelo hitro je telo veselo in to vrača s tem, da ne boli nič več kaj dosti. Zdaj pri 52-ih pa imam tako pokvarjeno koleno, da ne morem niti hoditi več normalno ( pa ni od teka, ha, ha, ampak žal genetska napaka). In verjemite, kako zelo žalostna sem vedno, ko koga vidim teči mimo mene. Izkoristite dejstvo, da ve še lahko :).