Andrej Predin: Učiteljice (Modrijan, 2010, 186 str., 22,70 eur)
Se še spomnite vaše razredničarke iz 3. razreda, ki je vodila tudi Veselo šolo? Kaj pa tiste strašljive pojave, ki je pri matematiki v 7. razredu norela po učilnici in grozila z nenapovedanim spraševanjem, vi pa ste se med tem tresli kot šiba na vodi? Ste učenke imele srečo in v srednji šoli morda naletele na simpatičnega mladega učitelja športne vzgoje?
Hah, jaz se učiteljev nisem nikoli zares bala (se mi zdi), strah in trepet pa sem začutila v šoli samo zaradi določenih šolskih predmetov, ki so mi kravžljali živce. Recimo šopek ‘najljubših’: fizika (ojej), matematika (no ja, včasih se mi je posrečilo že tekom ure razumeti novo snov) in kemija (grozno). Včasih mi je šla na živce tudi angleščina, predvsem pa sem svoje sile le stežka usmerjala v učenje nemščine – vsi die-ji, der-i in das-i pa glagol, ki stoji na koncu (saj je tako, kajne?) … Uf, še zdaj se v mislih spotim!
V romanu Učiteljice je glavni literarni lik mlad učitelj biologije, ki z bujno domišljijo in natančnim opazovanjem popisuje več ravni šolskih izkušenj – na eni strani se plete sedanja zgodba njega kot učitelja, ki mu preglavice delajo sodelavke v menopavzi in seksi učiteljica razrednega pouka, na drugi pa ta isti lik fantazira o tem, da spada med najboljše pisatelje na svetu, hkrati pa se spominja še svojega otroštva in mladosti – tega, kako je z deklico iz enajstega nadstropja izgubil nedolžnost in kako se je na morju v osnovni šoli vsako leto družil z maminim ginekologom, ki ga ostala družba zaradi njegove profesije in vpogleda v določene intimne sfere udeleženih ni marala.
Predinov slog pisanja je v Učiteljicah zelo sproščen, na določenih delih otroško radoveden in naiven, zato bralca ob branju oplazi občutek, da bere kak neroden šolski spis, toda Predin se ves čas (ne)očitno zabava s (samo)ironijo. Hkrati Učiteljice popeljejo med lastne spomine na šolske klopi in res je smešno, kako človeškost v učiteljih običajno spoznamo šele, ko se od obveznega šolanja oddaljimo na varno razdaljo nekaj pet, deset ali še več let.
Priporočam v branje!
Jaz pa hitim v knjižnico po Predinov prvenec Na zeleno vejo 🙂
Zelo všečno in mislim, da bom za lahkotno poletno branje (to šele pride, ja) z veseljem posegla po tej knjigi! Hvala za predlog (jaz jih imam namreč vedno premalo 🙂 )
Žal mi do omenjene knjige še ni uspelo priti, sem pa pravkar prebrala njegovo drugo delo – Na zeleno vejo. V njej je veliko mariborskega narečja, zaradi česar mi je bila še bolj simpatična :), mnogokrat na zelo humoren način opisane situacije, sicer pa v glavnem lahkotno branje o mladoletnikih, ki pač na svoj način preživljajo dneve. Žal pa se kar nekako nepričakovano zgodba konča žalostno.
Učiteljice so me vrnile v osnovno šolo in gimnazijo in kot pravi Bralnica, šele, ko je človek daleč stran od teh let, jih gledaš drugače, ne več kot samo učiteljice oz. učitelje. Predin piše zelo zabavno in hudomušno, v knjigi se menjujejo spomini in sedanjost, kar poveže v eno smiselno, zelo lahko berljivo celoto.