Daniel Glattauer: Vsakih sedem valov (Cankarjeva založba, 2010, 291 str., prevedla Neža Božič, 22,95 eur)
Trenutno sem sredi resnega in ambiciozno zastavljenega študijskega cilja, ki od mene zahteva popolno osredotočenost na branje točno določene literature (pretiravam) in zato se namenoma (neuspešno) izogibam vsem mamljivim knjigam, ki bi me lahko do te mere potegnile vase, da bi zaradi njih padla iz diplomskega ritma. No, sem že zunaj – izven ritma namreč!
Že kak mesec sem čakala na Vsakih sedem valov, potem pa končno dočakala tisto 1. mesto v neskončno dolgi čakalni vrsti med rezervacijami v knjižnici. In naposled knjiga pristane v mojih rokah – s knjižničarkinim opozorilom, da je rok izposoje te knjige zaradi velikega povpraševanja bralcev skrajšan. Odlično! Tako ali tako sem vedela, da lahko, ko jo bom enkrat odprla, pozabim na vse ostalo. Prebrala sem jo v enem samem večeru (ko berem, berem ekspresno, kar pri tipkanih e-mailih niti ni neka umetnost) in zdaj sem še toliko bolj prepričana v to, da je e-žanr zares super – privlačen za nas, ki že tako dihamo z internetom in kakšno takšno morda nerazložljivo e-eksplozijo poznamo tudi sami!
Po drugem delu zgodbe o Leu in Emmi, ki si v Proti severnem vetru začneta po naključju mrzlično dopisovati, v Vsakih sedem valov pa s to navado obsesivno nadaljujeta in napetost stopnjujeta s tem, ko Leo vstopi v novo zvezo (ne z Emmi) in se Emmi oddaljuje od družine in celo loči od moža, sem navdušena, kako je avtorju uspelo v obliki elektronskih sporočil zapisati verjetno, domiselno in smiselno ljubezensko zgodbo – in to v dveh delih, enakovrednih in povezanih. Takšno zgodbo, ki ji ne morem očitati niti nespretnega konca, ker je le-ta tak, o kakršnem bi sanjaril vsak od pisanja resnobne diplome opiti bralec. En nič patetični ‘iiii’ je ob povsem na mestu …
Januarja sem se udeležila tudi pogovornega večera s pisateljem Danielom Glattauerjem, ki pa je bil žal pretirano zasičen z retoričnimi in s ponavljajočimi se vprašanji (pogovor je vodil Dražen Dragojevič, ki mi je po petem filozofsko naravnanem in neodgovorljivem vprašanju šel že pošteno na živce – še danes ne vem, kaj je želel s temi vprašanji doseči) in s temu primernimi skopimi odgovori pisatelja ter z izredno plašnim nastopom prevajalke, ki je sicer prevedla tudi oba romana. Izvedela nisem nič posebno novega (no, to, da tretjega dela Emmi in Lea vsekakor ne bo in to se mi zdi dobro), lastnega vprašanja avtorju pa si tisti trenutek nekako nisem upala zastaviti … No, pa saj knjigi govorita zase.
Rezervirajte, preberite in poročajte o vtisih!
Zares me zanima, kako sta knjigi sprejeti pri drugih bralcih 🙂
Sem rekla, da si bom obe knjigi izposodila. Mhm … Prvo sem prebrala po delih v Delovem podlistku, druga se srečuje z isto usodo. Očitno bom spoznala skrivnosti počasnega branja. Prva knjiga mi je bila proti koncu vedno manj všeč, drugi zaenkrat kaže dobro. 🙂
V knjižnici že kar nekaj časa zaman čakam na obe knjigi. Očitno bo treba rezervirati, sicer ne bom prišla na vrsto.
prebrala prvi del in zelo navdušena. 🙂 jutri letim po drugega in ne pričukujem nič drugega kot navdušenje in odklop od realnosti za nekaj uric. 🙂
Končno mi je uspelo priti do 2.dela in prav nič me ni motilo, da prvega še nisem prebrala. Zelo mi je všeč zamisel oblike pisanja – preko mailov. Super. Prebrano na mah :).
Zdravo. Prebrala oba. Na mah. Zabavno. Konec prvega dela razumljiv, drugega, čeprav pocukran, ok. Sledi film? Tretji del – kaj bi sledilo? Poroka? Konec? Neeeeee. Naj ostane.
Prvo knjigo sem sicer videla kot gledališko predstavo in moram reči, da sem bila precej navdušena. Tako zelo navdušena, da sedaj nimam miru in moram nujno prebrati še drugi del. Bilo bi odlično, če bi tudi drugi del postavili na gledališke odre. veliko užitkov ob branju vam želim