ZGODBE IZ TRIDESETIH LET

Zgodbe iz tridesetih let je naslov zbirke kratkih zgodb, ki jih je Mohoričeva objavljala v literarnih revijah in časopisih v obdobju med obema vojnama. Lani jih je na kup zbral  dr. Lado Kralj, TV Slovenija pa je januarja predvajala oddajo Pisave s podnaslovom Zgodba iz pozabe, v kateri so podrobneje osvetlili življenje in delo Mohoričeve. Jaz sem se za temo takoj zagrela in zdaj se z njo poglobljeno ukvarjam v okviru svojega nastajajočega diplomskega dela.

Bolj kot spoznavam avtorico, več razmišljam o temah, ki so jo zanimale, in z užitkom raziskujem njeno pot, ki se je dotikala pisateljevanja, poučevanja, novinarstva, politike, družbene in literarne kritike in še in še reči. Ustvarjam si lastno sliko o osebi, ki je slovenski prostor med drugim obogatila z mislimi o pomenu ženskega vprašanja, ki ga sama ni dojemala skozi prizmo feminizma, ampak je ves čas poudarjala srednjo pot, katere rezultat je uravnoteženo in enakovredno bivanje moškega in ženske tako doma in v gospodinjstvu kot tudi na družbenem prizorišču.

Milena Mohorič je namreč živela v obdobju, ko ženska volilna pravica ni bila samoumevna in ko so v družbi obstajale le redke izobražene ženske. Prevladovale so tradicionalno vzgojene ženske, ki so svojo uresničitev videle predvsem v delu in skrbi za otroke ter moža. Same o sebi niso veliko razmišljale, saj jih k temu ni nihče spodbujal, njihove poti so bile pogosto določene od okolja in družine ter spola, kateremu so pripadale.

Na drugi strani so v tridesetih letih obstajale tudi meščanke, ženske, ki so glavni cilj življenja videle v udobnem posedanju po salonih in kavarnah. To so tiste ženske, ki prevladujejo v zgodbah Milene Mohorič. Teh žensk ne obsoja, spoštuje prav vsako od njih, opisuje požrtvovalnost mater, determiniranost žena, ki vztrajajo v neuspešnih zakonskih zvezah, in opisuje sanjave meščanske gospodične, ki na čaju klepetajo o ‘pomembnih’ temah, toda ob enem je Milena Mohorič že v svojih najbolj zgodnjih člankih poudarjala ideal, ki naj ga ženska doseže.

Tak ideal ni ženska, ki ji je usojeno biti mati in žena, tak ideal ni niti ženska, ki se v celoti odpove družini in izbere poklicno pot, temveč ženska, ki je svobodna, močna v svojih nazorih in sodbah, predana resnici, kulturi in znanju. Takšna ženska naj mati postane, ko je dovolj zrela za to vlogo in materinstva ne dojema zgolj kot željo, ampak ga vidi kot poslanstvo. Takšna ženska naj sama izbere moža, ki naj se mu preda v enakopravnem odnosu dveh ljudi. In če takšna ženska nikoli ne postane mati in nikoli ne vstopi v zakon ali iz njega nekoč izstopi, ni zaradi tega manjvredna, temveč so to njene pravice, ki se danes marsikomu zdijo samoumevne, v preteklosti pa to niso bile. Marsikje po svetu še vedno niso …

Milena Mohorič: Zgodbe iz tridesetih let (Študentska založba, 2010, 193 str., 24 eur)

KOMENTARJI

  1. Priznam, tudi jaz sem med tistimi, ki še nisem slišala zanjo – fino, da sem jo tule spoznala.

    Najbolj mi je všeč tale stavek:
    Tak ideal ni ženska, ki ji je usojeno biti mati in žena, tak ideal ni niti ženska, ki se v celoti odpove družini in izbere poklicno pot, temveč ženska, ki je svobodna, močna v svojih nazorih in sodbah, predana resnici, kulturi in znanju.

  2. Škorčica, ne bo ti žal, če prebereš zgodbe Mohoričeve. Mislim, da ti bodo všeč 🙂

  3. Prebrala sem njeno knjigo "Hiša umirajočih".
    Kronika mogočne kmečke družine iz Prekmurja, ki se dogaja v drugi polovici 19.st. Glede na to, da rada prebiram knjige s tovrstno vsebino, ker v njih najdem veliko zanimivega iz kmečkega življenja, mi je bila knjiga všeč. Napisana zelo berljivo, vsebina pa žal zelo žalostna, ampak verjento je bilo v resnici njihovo življenje pogosto takšno.

Dodaj odgovor