Na zeleno vejo

Andrej Predin: Na zeleno vejo (Modrijan, 2007, 176 str., 15 eur)

Po Predinovih Učiteljicah, ki so name naredile dober vtis, sem ugotovila, da me zanima še njegov prvenec Na zeleno vejo in zdaj, po na dah prebrani knjigi, lahko glavno bralno ugotovitev strnem v en sam stavek – knjige ne berite na dolgi vožnji z vlakom! Zakaj? Ker je prekratka in jo pojeste v enem kosu in ker je še bolj smešna od Učiteljic, kar ob branju sproža nerodne, polglasne izbruhe smeha. Pogosto sem knjigo preventivno zaprla, se ozrla po slovenskih hribih in dolinah, ki so v soncu bežali mimo ter tako upočasnjevala bralni tempo, a zaman.

No, pa Na zeleno vejo ni samo knjiga, ki zelo nasmeji. To je knjiga, za katero je bil avtor leta 2008 nominiran za literarno nagrado večernica, torej jo je stroka nekako umestila med knjige za mladino, a vendar je to roman, ki zbode na tistih mestih, ki so pereča tudi (ali na sploh) za odrasle – socialni položaj ljudi, slabe družinske razmere, borba za preživetje, bolj ali manj uspešni poskusi, kako priti do denarja in en in edini cilj posameznika: zlesti na zeleno vejo!

V ospredju je glavni lik z imenom Luka, srednješolec, ki odrašča z mamo, zamerljivo ločenko, na novo zaljubljeno v maserja, kiropraktika, ljubitelja akupunkture in solarija Romana, pa z bratom in mrko babico in  s šopkom tet in bratrancev … Vmes je še njegov najboljši prijatelj Strajki, s katerim si v osnovni šoli prebodeta ušesa, pa kup punc, ki jih nerodno osvajata (in tudi osvojita), in en sam grenko-sladek priokus mladega človeka, ki odrašča v razmerah, ki jih prepoznava kot napačne, a vendar proti njim le stežka klubuje. Ali pač – na nek svoj način. Zelena veja pa se žal še naprej nadležno izmika … In takrat padeš z drevesa.