Štefan Kardoš: Rizling polka (2007, Litera, 189 str.)
Hah, Rizling polka me je dolgo čakala na polici – Štefan Kardoš je kresnika za ta roman prejel že leta 2008, vmes je izdal tudi novo knjigo (Pobočje sončnega griča, 2010), o Rizling polki pa tole: že dolgo (ali sploh kdaj) se nisem med branjem tako zelo lovila. Zakaj? Zgodba je napeta, a razdrobljena na toliko pripovednih perspektiv in med toliko literarnih oseb, da se bralec s slabim spominom (to sem jaz) kar hitro izgubi, ko en večer bere o Švecu z dolgim nosom (in še čem, haha), ki se z blazino za kopanje (daleč od morja) shizofreno sprehaja po mestu, drugi večer pa prebira o Cvetu Golji, ki v ljubosumju in preganjavici nori med goricami in vinogradi, ko poskuša ugotoviti, ali njegova ljuba Liza pod srcem zares nosi sad njegovih semenčic, ki naj bi bile sicer nedelujoče. Vmes so še Petra, Zoltan, dr. Lucič, pa Vereš in policist … Skratka – ena velika uganka z mnogimi preskoki v času in prostoru, majhna detektivka, ki s pomočjo retrospektiv privede do konca, ki je … hja, zanimiv in ne, nisem uganila, kdo je krivec.
Zgodba je postavljena v Prekmurje, napisana je v tekočem, preprostem jeziku, sama struktura pripovedi pa je meni osebno predstavljala mini izziv. Je pač tako, da se med številom literarnih likov, ki presega tri, hitro izgubim (pri filmih je podobno). Končni vtis je soliden – mala vaška kalvarija s primesmi mestnega trilerja, ki se splete okoli vedno pereče teme: Kdo je oče?! In ne, odgovor ni zmeraj na dlani 🙂
Jaz sem jo prebrala in mi ni bila preveč všeč. Dolgočasno, veliko klišejev, lahko govorimo celo o trivialnosti. Kul pa so recimo humor pa različne pripovedne perspektive.
Knjigo sem hitro prebrala, ker sem želela čim prej priti na konec in videti razplet…..,ki pa ga, tako kot pravi Bralnica, nisem pogruntala oz. dočakala in mi nič ni bilo jasno :). Ampak knjiga je berljiva, ne pusti pa kakšnih "sledi" v človeku.