Letos še čakamo nominacije za nagrado kresnik 2011, zadnji, še aktualni zamgovalec pa je Tadej Golob, sicer novinar in alpinist, s svojim romanom Svinjske nogice.
Hah, to je moja zadnja prebrana knjiga in vtisov o njej imam … POLNO!
Najprej uradni del knjige – roman je razdeljen na dva dela, ki obsegata 29 poglavij, spremljamo pa zgodbo Janija Bevka, tridesetletnika z majhnim otrokom Simonom in s punco Majo, bolj ali manj nezaposlenega umetnika, risarja stripov, tistih v porno variantah, ki se zaplete v hudo eksistencialno in umetniško krizo – vmes posežejo sile s strani živalskega sveta (žabe, ki skačejo iz wc školjke – situacija, ki lahko rodi novo fobijo v že tako paničnem bralcu) in tiste, ki se vežejo na prepovedane substance – nekaj belega praška, tako, malo za hec in več navdiha, da zrišeš dve sliki na en mah in potem še malo praška in še več praška in potem si kokainski zasvojenec in potem udariš otroka in na koncu ga stiskaš k sebi, ampak potem spet nekaj udari in je to usoda ali pač božja kazen in sledijo Janijevi poskusi vpeljave v nov biznis, tatoo studio in svinjske nogice, ki ponujajo žarek upanja, čeprav smrdijo, na koncu pa beden jogurtov lonček, na katerem se poreže in …
Knjiga je res zelo berljiva, glavni lik je razdelan do te mere, da naravnost zaživiš z njegovimi scenami nerodnosti in brezizhodnosti, slog je poln miselnih preskokov, vzklikov, Jani drvi od teme k temi, prikupi se ti njegov cinizem, tudi na obširen spekter kletvic (zareeees obširen) se navadiš in dojameš, da je vse skupaj lahko (ali pač ne) eno veliko sranje z veliko pičkarijami, odrekanji, prilagoditvami in če nimaš denarja, si pač v pizdi materini (povzeto prosto po Janiju Bevku, zato oprostite zanosu), kar izjemno sovpada tudi s časom, v katerem živimo (denar je sveta vladar, bla, bla, ni jela brez dela, bla, bla). Če ste občutljivi na te reči, vas bo knjiga silila na bruhanje, če niste, jo boste zaprli z željo po nadaljevanju. Upam, da Tadej Golob čim prej napiše še kaj.
Tadej Golob: Svinjske nogice (Litera, 2009, 231 str.)
Do te knjige mi v knižnici žal še ni uspelo priti, ker je očitno zelo popularna. Sem pa našla njegovo starejšo knjigo "Moški svinje". V njej so zbrane njegove kolumne, ki jih je v letih 2002 do 2005 pisal v Playboy.Tematika in besedni zaklad seveda primerna reviji in nasmejala sem ze za umret. Pa ilustracije, ki jih je izdelal sašo J.P. so superca. Preberite in se nasmejte !
No, pa sem jo le dočakala in se navdušena pridružujem upanju Bralnice, da bomo Tadeja Goloba lahko hitro spet kaj brali. Mogoče malo nenavadno branje, ker je knjiga pisana v "pogovornem" jeziku, zelo bogatem s kletvicami in drugimi obveznimi pritiklinami današnje govorice. Smo pač v knjigah navajeni lepega, knjižnega jezika :), ampak tudi tak način pisanja prav nič ne moti in ne zmanjšuje vrednosti knjige. Super !
Zame je branje Golobovih tekstov vedno čisti užitek. Ne obstaja noben slovenski avtor, ki bi me tako nasmejal kot on – in to ne glede na žanr. Če Svinjske nogice zožimo na fabulo, je težko razumeti, zakaj se ob knjigi smejemo, ampak jaz sem se, in to na glas. Črno črni humor in znanje norčevanja iz samega sebe. Pa tako žmohten jezik – ki povsem priteče vsebini. Všeč mi je njegova raznolikost in, glej ga no, lani je napisal tudi izvrsten mladinski roman Zlati zob. Človek bi ga kar bral in bral 😉