Niccolo Ammaniti: Jaz in ti (Študentska založba, 2011, Ljubljana, 83 str., prevod Vera Troha)
Tale droben roman, le 83 strani ima, je z mano potoval v Španijo in prebrala sem ga kar na letališču. Priročna reč – dovolj tanka in lahka knjiga, da v kovčku ne izrine drugih potovalnih pomembnosti, ki jih študent z ročno prtljago spretno tovori naokoli.
Jaz in ti je zgodba o odnosu med bratom in sestro, ki nikoli nista bila posebno zbližana. Zgodi se, da se Lorenzo, poseben, drugačen, introvertiran, sramežljiv in izjemno žalosten najstnik brez prijateljev, mami zlaže, da gre na smučanje s sošolci (in mama je vesela in si oddahne, češ, Lorenzo je okej, ima prijatelje), v resnici pa se skrije v domačo klet. Tja se zateče tudi njegova polsestra Olivija in njene težave so vsaj petkrat večje od Lorenzovih. Med njima se splete kratek odnos, ki se odvija v Rimu, zaključi pa z žalostnim koncem v Čedadu.
Knjiga in avtor sta bila del letošnjega festivala Fabula. V meni je Jaz in ti pustila mešane občutke – zgodba je precej kruta, pripoved pa po mojem mnenju teče prehitro, površno, včasih klišejsko in morda malce nerodno (slednje je morda prisotno namenoma, ker gre za glavnik lik, ki je v svoji komunikaciji že tako zelo nespreten).
Prebrala sem njegovo knjigo "Kakor bog ukazuje.". Ljudje z dna družbe, neke vrste odpadniki, ki odstopajo od povprečja na različne načine. V ospredju sta oče in sin,ki živita brez matere oz. žene, povezana močno. Oče, čeprav nepridiprav, skrbi za sina, sin na očeta zelo navezan, ga ima zelo rad, kar se še posebej pokaže v drugi polovici zgodbe, ko je oče popolnoma odvisen od njegovega ravnanja. Toplo priporočam v branje.