Jens Petersen: Gospodinjska pomočnica (Litera, 2010, 156 str., prevod Amalija Maček)
Ne morem se znebiti občutka, da sem Gospodinjsko pomočnico že nekje videla – ja, ne brala, ampak videla. Guglam, ali je na osnovi tega nemškega romana, ki je sicer nastal že leta 2005, posnet tudi film, ki bi mi morebiti ostal v spominu, pa baje ni bil posnet. Čudno …
Gospodinjska pomočnica je zgodba o najstniku in njegovem očetu. Najstnik je razmeroma introvertiran, izgubljen v samem sebi in osamljen, predvsem pa zaskrbljen za očeta, ki je po mamini smrti začel piti in izgubil službo. Ko se oče poškoduje, sin nase prevzame odrasle skrbi in začne na svet gledati z očmi odrasle osebe. Vsega ne razume in marsikaj, kar vidi, se mu zdi nesmiselno. Potem najame gospodinjsko pomočnico, mlado in lepo Ado, ki bo skrbela za očeta in zgodi se čudna reč – oče in sin, oba generacijsko precej oddaljena od Ade, se vsak na svoj način potegujeta za njeno pozornost, vsi trije pa postajajo vse bolj tragični liki tega romana, ki bi ga lahko nemoteno brali tudi na plaži. A vendar bi ob naslednjem skoku v hladno vodo, čutili nekaj grenkega …
Ja, res je zgodba grenka, čisto mogoča. Glede na začetek je konec zelo drugačen, kot sem mislila da bo. Mi pa roman ne bo dolgo ostal v glavi.