V četrtek ob šestih

Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih (Beletrina, 2011, 191 str., 25 eur)

Zadnji trije večeri so bili bralno vrhunski! Prvi roman Lucije Stepančič V četrtek ob šestih me je povsem navdušil – z zgodbo, z jezikom, s stilom, s koncem … Komplet, ki vsekakor ostaja v mojem spominu! In na polici me čakajo še njene kratke zgodbe.

No, z zgodbo je takole: mogoče je roman preobložen s tistimi najbolj prelomnimi življenjskimi dogodki in se zdi vse skupaj že naravnost znanstveno fantastično – študentka ekonomije, ki že na prvih straneh knjige razkrije, da se bo kmalu okužila z virusom HIV, ta ista punca, ki obsesivno preboleva bivšega ljubimca, sicer poročenega tipa, punca, ki potem še zanosi, punca, ki ima kup zanimivih, a hkrati čudnih prijateljev, punca, ki se izogiba mame, ki jo zaksrbljena kliče, punca, ki na koncu prereže svoje žile itd. Vseeno pa romanu nekako verjameš … ker se vse prepleta, ker se dogaja postopoma, ker je vzročno povezano in ker se v Četrtek ob šestih pred tabo odkriva tragikomična podoba Ljubljane, urbanega centra z urbanimi ljudmi, ki so vsak po svoje obogateni še z nekaj demoni na levi in desni rami. Morda tale zapis knjigo prikazuje kot vir destrukcije in depresije, a vendar samo branje ni tako. Roman je zelo, zelo berljiv, pripovedovalka je s svojo vsevednostjo v resnici zelo zanimiva in nič dolgočasna, čeprav se zdi, da vse pove že na začetku (pa ne!), knjigo pa pozitivno zaznamujeta predvsem velika doza samoironije in kritičnega pogleda na svet, v katerem živimo. Seveda je ta svet tudi lep, seveda so v njem tudi ljubezen, sreča in iskrenost, po drugi strani pa … V četrtek ob šestih je vse to lahko le navideznost.

Vsekakor vabim k branju in še kakšnemu drugem mnenju o tej knjigi! 🙂