Albert Camus: Tujec (Delo, zbirka Vrhunci stoletja, 2004, prevod Jože Javoršek, 95 str.)
Danes sem prebrala Tujca. Moja druga etapa v osebni akciji Jaz in klasiki! Tujca sem prebrala že nekoč v srednji šoli, pa je moj bralni spomin popolnoma zatajil in sem danes knjigo brala, kot je ne bi še nikoli. To je pač čar bralcev s slabim spominom – k istim knjigam se lahko vračamo znova in znova haha.
Tujec mi je na današnji dan delal dobro družbo. Ker se prvi del romana dogaja v vročini in Mersault pohaja ob obali in se veliko kopa ter poseda na balkonu, kjer kadi in opazuje mimoidoče, je to pač povsem primerno kvalitetno poletno branje. Potem se dogajanje sicer preseli v ječo in na sodišče, ampak tudi ta del zlahka posrkaš vase. Vmes sem veliko premišljevala o Mersaultu, o njegovem značaju, o tem, zakaj je tako stoičen … Niti za trenutek me ni oplazilo mišljenje, da je dolgočasen. Ali brezčuten, kakor mu v romanu mnogi očitajo, in zaradi česar je obsojen na smrt. Pa kaj, če ni jokal na pogrebu svoje matere? Kaj so navsezadnje solze? Samo slana tekočina, ki ničesar ne pove o tvojih čustvih. No, vsaj ne dovolj. In kaj je smrt? Je to nujno travmatična življenjska izkušnja ali pa je lahko nekaj, kar se dogaja in se zgodi? Mersault je pač odtujen. Odtujen od večine. Kar pa, roko na srce, ne pomeni nič takega, kajne? Odtujen je od njih, od samega sebe pa niti najmanj ne.
