Zgodba o goskici, ki ni bila dovolj hitra

Hana Johansen: Zgodba o goskici, ki ni bila dovolj hitra (Mladinska knjiga, 1991, prevod Lučka Uršič, 107 str.)

Včeraj je bil tapravi bralni dan. Po Tujcu je roko zaneslo k polici, na kateri je kup knjig, ki jih hranim še iz otroštva. Tole Zgodbo o goskici, ki ni bila dovolj hitra sem prejela od ravnatelja, in sicer v drugem razredu osnovne šole (tako vsaj piše na prvi strani). Nimam pojma, čemu – verjetno, ker sem bila pridna 🙂 🙂

No, knjiga je lušna predvsem zaradi zgodbe in nauka, ki ga prinaša s seboj. Pa zaradi res estetskih ilustracij, ki jih je naredila Käthi Bhend.

Zgodbica gre nekako takole: v družini goskic, kjer so vse hitre, učljive in spretne, se mala goskica, ki se rodi kot zadnja, ne znajde najbolje. Boji se hoje, spotikanja, iskanja hrane, šumov iz okolja, letenja, plavanja – vsega, kar naj bi prava goska zelo dobro obvladala. Ko gre družina goskic na sprehod, je vedno zadnja in zmeraj jo druge nergavo čakajo, da se podviza. Goskica je žalostna, boječa, a vendar se ji na koncu, z rahlim časovnim zamikom pač, vseeno posreči spretno hoditi, leteti in plavati. In kaj še? Hja, je edina v gosji družini, ki je zaradi strahu bolj previdna, ta previdnost pa celotni družini večkrat reši življenje. 

Na hrbtni strani knjige piše: Zgodba za najmlajšega v družini, ki vedno caplja za velikimi. Jaz bi dodala še: In za velike, ki tega capljanja ne razumejo.