Pierre Bayard: Kako govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali (Sodobnost International, 2010, 171 str., 19,90 eur)
Najprej sem o tej knjigi napisala dolg sestavek brez repa in glave. Potem sem ga začela preurejati in nastala je še večja zmešnjava. Nato sem ga izbrisala.
Začenjam torej takole: Bayard je francoski univerzitetni profesor književnosti. V knjigi Kako govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali postavi naslednje teze (navajam jih po spominu in lastnem razumevanju zapisanega):
1. Na svetu je ogromno knjig. Vseh nam ne bo uspelo nikoli prebrati.
2. Pri branju se moramo pametno samoomejiti.
3. Tudi če knjige nismo prebrali, lahko o njej učinkovito govorimo s prijateljem, profesorjem, celo s pisateljem, ki jo je napisal.
4. Obstajajo določeni primeri, v katerih je branje knjige prej ovira kot prednost (npr. pisanje literarne kritike).
5. Pogumno priznajmo, da neke knjige nismo prebrali. A to naj nas ne ustavi pri tem, da o njej ne bi česa povedali – ker lahko.
Bayard razvije nekaj svojih terminov v zvezi z branjem – govori o nebranju, uvaja pojme, kot so hipotetična knjiga, navidezna, skupinska knjižnica in še mnoge druge. Svoje razmišljanje veže na literarno zgodovino, na primere knjig in literarnih likov, ki so povezani z (ne)branjem, v knjigi pa razvije metode, s pomočjo katerih lahko v določenih okoliščinah o neprebranih knjigah vseeno spregovorimo.
Knjiga je zanimiva, čeprav se nekatere teze v njej večkrat ponovijo, tu in tam pa avtor precej zafilozofira in je za razumevanje zapisanega potrebna večja zbranost (ali večkratno branje?). Vseeno je tovrstno razmišljanje o knjigah in branju zame nekaj novega, in čeprav sem knjigo na določenih delih razumela kot vzpodbudo k blefiranju in sprenevadanju, sem po premisleku vseeno ugotovila, da Bayard ne zaničuje branja, temveč se z branjem kot dejavnostjo ukvarja bolj kompleksno in zelo racionalno – vzpodbuja k ustvarjalnosti, h kritiki in k razmišljanju o knjigah, s pomočjo primerov pa dokazuje, da za vse to sploh ni nujno, da smo prebrali kup knjig, ki spadajo v svetovni kanon, v obvezno branje ali so del družbenih nenapisanih pravil ala ‘to je pač treba prebrati’.
Priporočam, čeprav se moja vzpodbuda k branju v tem primeru očitno tepe z Bayardom 🙂
Priznam, da nekaterih knjig za domače branje v gimanziji nisem prebrala, pa sem potem eseje vse po vrsti pisala 4 ali 5 🙂 Tudi maturitetnega Komu zvoni nisem zmogla do konca (zeh), pa mi je šlo pri eseju super. Pač nisem človek, ki bi bral ali počel nekaj, kar mu ni povšeči, zaradi filinga, da "mora", ker je pač tako rečeno. Gimnazija in OŠ pa s svojo čistunsko in "slavimo Cankarja" književno logiko totalno umorita bralne želje, sploh pri tistih, ki že tako niso knjižni molji. Jaz sem v šoli trpela, knjižnična statistika pa je govorila povsem drugo zgodbo 🙂