Virginia Woolf: Gospa Dalloway (Cankarjeva založba, Ljubljana, 1987, 217 str., prevedel Jože Udovič)
Poleti sem brala K svetilniku, zdaj pa sem meglene novembrske trenutke preživljala z Gospo Dalloway. Za vrnitev k Woolfovi sem se odločila predvsem na podlagi knjižnega kazala, ki sem ga kupila na Škotskem. Virginijina glava je pač zahtevala primerno knjigo 🙂
London v dvajsetih – siv, rjav, prašen, poln ljudi, vzvišenih dam in pomembnih gospodov, popotnikov in beračev. Vsi to tam – revni, bogati, ugledni, brezposelni, bolni. Hodijo drug mimo drugega, se tu in tam uzrejo, prepoznajo, morda kdaj spregovorijo, a v glavnem tičijo le znotraj svojega ozkega kroga znancev, ki pripadajo enemu družbenemu sloju. Gospa Dalloway je središče, pa čeprav glavnina romana sploh ni posvečena njej … Je začetek in je konec, a vmes je kup drugih oseb. Vse to v enem samem dnevu, ko je London vroč in poleten, ljudje pa se odpravljajo po opravkih. In zvečer na večerjo h Clarissi Dalloway – perfekcionistična gostiteljica, po drugi strani pa izmučena gospa, utrujena od navideznosti družbe in njenih običajev. In njene ‘prijateljice’ in njen mož pa Peter Walsh, ki kot duh kritično vstopi nekam vmes in razburka Clarissino obvladanost.
Spet se mi je ob branju zgodilo isto – najprej me je Woolfova s tem, ko se posveti vsakemu premiku noge na cestišču in zvenu ure v Big Benu, tako utrudila, da sem knjigo predčasno odložila. Potem sem jo nekaj dni pustila na polici, označeno na strani 81, nato pa me je premamilo in dokončni potop v svet drobnarij je podrobnosti zložil v smiselni mozaik, v katerem vsak lik stoji na svojem mestu, vsak opravlja svojo vlogo in vsak izpoveduje nekaj velikega. Prebereš in čutiš zadoščenje … Tak tihi mir.
