Na zlati obali

Evald Flisar: Na zlati obali (Mladinska knjiga, 2010, 259 str., 24,94 eur)

Hah, ko pride do Evalda Flisarja, sem že od nekdaj v zadregi, ker njegovo ime mešam z Edvinom Fliserjem. Vem, da je eden pevec in drugi pisatelj, ločim ju po izgledu, ampak njuni imeni in priimka me povsem zmedeta. 
Tukaj torej o Evaldu Flisarju. In romanu Na zlati obali, k branju katerega me je pritegnil ogled oddaje Pisave. In že nekaj let imam v načrtu branje Flisarjevega romana Čarovnikov vajenec. No, ta še pride na vrsto …
Z romanom Na zlati obali sem imela kar nekaj težav – najprej to, da sem ga brala kar nekaj časa, ker sem vmes počela še tisoč drugih reči. Branje je sicer vsakič steklo gladko in hitro, a kaj ko sem ga brala po koščkih, kar pa je pripomoglo tudi k temu, da je moj bralni spomin na to knjigo precej razdrobljen. K temu je dodatno pripomogla še sama struktura zgodbe – v romanu namreč nastopa več literarnih likov, ki jih med seboj kljub različnim imenom in usodam nisem uspela dosledno ločiti in ne vem, ali naj to pripišem dejstvu, da sem roman pač (pred)dolgo brala ali pa celo temu, da moj spomin že tako ali tako ni pretirano izurjen, ko ima opravka z več liki – podoben problem imam namreč tudi ob ogledu filmov, v katerih nastopa več oseb.
Na zlati obali se začne v Sloveniji in se konča na Zlati obali v Gani – Marko potuje po sledeh očetove knjige, da bi raziskal skrivnost, ki se je spletla okoli očetovega izginotja in dvoumnih zapisov v nedokončanem rokopisu. Na poti spozna ogromno ljudi, med njimi tudi fatalno in večobrazno žensko z več imeni, pa en slovenski in en angleški par, štiri zakonce torej, ki v Afriki iščejo skupno pot in upanje. Vmes je veliko zapletov in prepletov, liki se ločujejo in srečujejo, ljubijo in sovražijo, se rojevajo in umirajo, ves čas pa so na delu misteriozna naključja in (spolna) srečanja, v katera realni bralec pač malce podvomi, potem pa jih sprejme kot dejstvo romana in bere naprej. Dogajanje je dinamično, potopisno obarvano, tudi zgodba je sestavljena premišljeno in spretno, pa vendar me je njen konec navdal s čudnim priokusom tesnobe. Morda so krivi duhovi …
Mimogrede, še posebej všeč mi je likovna podoba romana – vzorec na vmesnem listu med platnico in naslovnico, pa stil črk in vezava, ki je mehka, a vendar trda. Nekaj vmes, ravno prav 🙂

Dodaj odgovor