Takole se je zgodilo tole branje Služkinj: najprej sem se septembra postavila v dolgo vrsto v knjižnici. Potem sem od prijateljice T. v dar dobila, khm, aha – prav Služkinje! In bila sem zelo, zelo vesela – tudi zato, ker je na pogled lušna tudi likovna podoba romana! Potem se sklenila, da tako debele knjige pač ne morem prebrati v času, ko časa za branje tako ali tako nisem imela veliko, zato sem Služkinje dala na stran in sklenila, da jih preberem kasneje.
Vmes je knjiga potovala v roke dveh zagretih bralk v naši družini in obe sta knjigo dolgo in na široko hvalili, jaz pa sem komaj čakala, da se je lotim. Knjiga se je v moje roke naposled vrnila v družbi lepljivega lističa, na katerem je pisalo: ‘Čudovito branje!’ In res – Služkinje se berejo, berejo, berejo … Zgodba je tako napeta, razgibana in dinamična, da knjigo le stežka odložiš na polico in greš spat. Menjava perspektiv in prepletajoče pripovedi treh pripovedovalk so genialno zastavljene – meni je tak način pisanja na sploh super, ker se mi zdi zmeraj tako zanimivo opazovati, kako isto situacijo vidijo različni ljudje.
Služkinje se dogajajo na začetku šestdesetih let. Misisipi, vročina – na eni strani urejene, vzvišene in kvazi ugledne dame z navitimi lasmi in vedno novimi oblekami in na drugi njihove služkinje, oblečene v svoje delovne halje, vedno na preži in na voljo za upoštevanje še tako absurdnih želja svojih gospa. Koža prvih je bela in koža drugih je črna. Rasna diskriminacija je na vrhuncu in temnopolti ne smejo uporabljati stranišč v hišah belcev, obiskujejo (če sploh) črnske šole, prepovedano jim je zahajati v knjižnice in na javne prireditve … Potem se pojavi Muha, punca, ki bi rada napisala knjigo. In jo. S služkinjami, ki ji zaupajo svoje življenjske zgodbe, napiše Služkinje in v mestecu Jackson povzročijo pravo družbeno neurje.
Jaz do danes namenoma nisem pogledala niti predfilma, ki najavlja Služkinje oz. film The Help tudi na velikem platnu. Roman sem želela prebrati povsem neobremenjeno, si v glavi ustvariti lastne predstave o kretnjah, frizurah in glasu glavnih likov, tudi stanovanja sem si narisala po svoje, zato bo zdaj, ko te podobe še jasno vidim pred seboj v svoji glavi, naravnost zanimivo pogledati film in videti, kakšne so Služkinje tam.
Ganljiva zgodba, zelo natančen popis stvarnosti nekega časa, elementi prijateljstva in naklonjenosti, ki presegajo družbene konstrukte razlikovanja med ljudmi, ženske, ki presegajo lastna pričakovanja in pričakovanja družbe … Čudovit svet, resda poln krutosti in neverjetnih človeških grdobij, a svet, v katerem naposled le zmagata zdrav razum in medčloveška solidarnost. In seveda neverjeten pogum za to, da stopiš iz množice in zavrneš zmote in neumnosti v glavah nekaterih. Zelo priporočam!
Kathryn Stockett: SLUŽKINJE (Mladinska knjiga, 2011, Ljubljana, 623 str.)
Glede na to, da na leto preberem okoli 90 knjig, si zapomnim le redke. Ta bo prav gotovo ena od tistih, ki mi bo ostala v spominu dolgo, dolgo…. In zelo me zanima, kakšen bo film.