Dušan Merc: Pedagoški triptih (Študentska založba, 2011, 242 str., 29 eur)
Arhiv Bralnice me opominja na to, da sem Pedagoški triptih brala že vsaj januarja. No, v resnici me je na polici čakal že kar od decembra naprej. In potem se ga glodala po koščkih in delcih in branje mi ni šlo zlahka od rok. Morda zaradi Merčevega značilnega stila, dolgih stavkov, pretiravanj, cinizma in ponavljanj … Potem sem doživela skoraj mesečno bralno pavzo in zdaj se vračam v velikem slogu, saj sem spet na svojih starih bralnih tirih – tako rada jih imam. Knjig na polici je spet ogromno in časa zanje malce več.
Tako sem Pedagoški triptih prebrala šele v teh dneh, ko lahko o knjigi podam tudi svoj uradni vtis – kot celota težje berljiv roman (glej zgornji komentar o stilu), a obenem kot celota prebavljivo in vsebinsko posrečeno. Zgodba o ravnatelju neke ljubljanske osnovne šole, šolice, ki s posmehom od zgoraj in od spodaj opisuje to čudno gmoto, imenovano šolski sistem. Z zbornico, z razredi, z vsemi učiteljicami, s starši, in ja, tudi z učenci, čeprav ti niso zmeraj, ali sploh ne, v prvem kadru. Kritika sodobne pedagoške misli, cinična opomba vsem tistim, ki v šoli vidijo le eno resnico, čeprav je na koncih in krajih mogoče ugotoviti, da tudi ravnatelj šolice in njegov Jazst vidita le svojo resnico in gre za neke sorte osebni obračun na makroravni. Nadresnice ni. Šola je šola, včasih zabavna, včasih neumna, nikoli, zares nikoli, pa ne posreduje samo znanja. Vzgaja, a ne vzgaja samo otrok.
Merčev Pedagoški triptih bi lahko postavili ob tematski bok Predinovim Učiteljicam, čeprav se knjigi v mnogih pogledih zelo razlikujeta. Všeč mi je tovrstno razmišljanje in literarno srečevanje s šolskimi prostori in ljudmi v njih. Zdi se mi spodbudno, da se izobraževanja kot konstrukta neke kulture, prostora in časa lotevajo tudi slovenski pisatelji, in dobro se mi zdi, da temo spretno izpovejo z dozo humorja in cinizma, zaradi katere šola vseeno ne izgublja na vrednosti, a vendar odpira nek nov zorni kot pogleda na slovensko šolstvo. Tistega manj stereotipnega in vsem kadarkoli šoloobiskajočim znanega.
