Ime mi je Damjan

Suzana Tratnik: Ime mi je Damjan (ŠKUC, 2001, 153 str.)

Roman Ime mi je Damjan me je spomnil na to, kako pogosto sem kot najstnica posegala po knjigah s tovrstno tematiko – deviantni najstniki, droge, spolnost, nasilje v družini in izven nje, zlorabe in napetosti vseh vrst … Potem sem večino knjig na to temo, ki so bile primerne moji starosti, prebrala in k tem temam se nisem nikoli več zares vrnila … Ne vem, zakaj. Morda me je knjiga Ime mi je Damjan spomnila tudi na tisti grenki bralni priokus, ki se v bralcu zatakne nekje med grlom in želodcem … Po eni strani izziva, da bereš naprej, po drugi ustvarja neko čudno agresijo, da bi knjigo odložil. Pa jo vseeno prebereš.

Damjan je fant. Ne čisto zares, a vendar. Kdo ali kaj odloči, katerega spola si? In kateri spol te privlači? Je to telo, je um? Knjiga je zelo dobro napisana – tekoče, polno in neposredno. Brez nepotrebne vulgarnosti, da bi na silo poudarila Damjanovo življenjsko stisko, a vendar s težkimi besedami in dejanji, ki nudijo izjemen vpogled v notranjost nekega posameznika, odpadnika družbe, ker ga družba pač vtakne med njih. Ogabnosti odraslih, odurna omejenost in nepojasnjeno zavračanje nečesa, kar pač preprosto obstaja. In nikomur ne škodi, če ni izzvano. In Damjan je ranjen in ves čas izzvan. Tepe, brca, podira vrata v hiši svojih staršev, čeprav se želi v resnici samo zakleniti pred svetom. Ali očetom. No, pa saj se izkaže, da je točno oče ves njegov svet … Kako je lahko ves tvoj svet naenkrat ena sama bolečina. Brez spoštovanja in sprejemanja. Ena sama zavrnitev.

Knjiga o iskanju spolne identitete, ki na primeru Damjana prikaže vse udeležence te mukotrpne hoje skozi vprašanja in ovire v glavah ljudi. Vsekakor nekaj, kar bi spadalo na bralne sezname večine ljudi. In s presenečenjem ugotavljam, da je knjiga pod priporočeno literaturo dijakom tudi v učbeniku Branja 1. Vau!