Ljubezen traja tri leta

Frédéric Beigbeder: Ljubezen traja tri leta (Modrijan, 2010, prevod Marko Trobevšek, 134 str, 13,20 eur)

Tole je ena izmed knjig, ki se je znašla med vašimi prazničnimi bralnimi predlogi. Taka kratka, lahkotna, zabavna, posmehljiva in na kakšni strani grenko resnična. Polna ekscentričnosti glavnega lika, njegovega kapitalističnega videnja ljubezni in zvez, a vendar … Ekspresno berljivo, primerno za mirno vožnjo z vlakom. Ali čakanje na pregled v zdravniški ordinaciji. Vse knjige ne morejo opravljati te funkcije, zato tistih, ki jih lahko, vseeno ne podcenjujem, ker si je treba čas krajšati tudi v situacijah, ko se na videz ne da početi nič drugega kot čakati … Jaz pa tega ne maram. Čas je treba koristno uporabiti 🙂 S knjigo v roki gre hitreje!

Marc Marronier je en tak hiperaktiven gospodič v tridesetih – ločen, super uspešen, nesrečen. Seksa, a se ne potolaži z ničimer. Dobro jé in veliko pije, pa tudi to ni dovolj. V nekem trenutku preboleva propadli zakon, na podlagi katerega je sklenil, da ljubezen, nobena, splooooh nobena, ne more trajati več kot tri leta. Pač – najprej si zaljubljen in oh in sploh razpoložen, potem do oboževanega objekta nekako nežen, nakar vse bolj prijateljski in na koncu brezkompromisno sovražen. Vseh sto strani romana nam Marc dokazuje resničnost svoje triletne formule, modela, ki na koncu zataji celo pri njem samem … Ko pač, malce holivudsko in nadvse pravljično, spozna the one žensko in z njo razblini triletni urok.

Če bi Marc bral Milivojevićeve Formule ljubezni, mu ne bi bilo treba travmirati na ulicah Pariza in se zapletati v neugodnosti vseh vrst, po drugi strani pa lahko bralcu tudi Ljubezen traja tri leta po svoje, ne čisto psihoterapevtsko, bolj laično pač, odpravi kakšno travmo ali dve. Prebereš, se nasmeješ, kje najdeš in se veseliš z Marcom, da njegov izračun vendarle ne drži čisto zares.

Mene pa na polici čaka še Beigbederjev Francoski roman.