Nataša Sinkovec: Kako postati najbolje plačana direktorica gospodinjstva? (samozaložba, 2005, 91 str.)
Do te knjige verjetno ne bi prišla, če ne bi gledala tega Polnočnega kluba, v katerem so se ob 8. marcu zbrale same ženske in žal zgolj površno klepetale, se hihitale in hvalile svoja lepa življenja, česa prav zares zanimivega pa niso povedale.
No, pa sem prav v tistem času tudi sama veliko razmišljala o vlogi ženske kot gospodinje in seveda sem hitela v knjižnico po tole drobno knjižico Nataše Sinkovec. Kako postati najbolje plačana direktorica gospodinjstva? je hudomušno zastavljen projekt, ki pa vsaj mene ni zares prepričal.
Pač – morda je vloga gospodinje res opisana bolj sodobno in morda se katera ženska lažje loti pomivanja posode ali likanja, če samo sebe pred tem okliče za direktorico gospodinjstva in se ob tem počuti super fino, produktivno in nadvse iznajdljivo, ker si odmeri tudi plačo v obliki prostega časa, namenjenega samo njej (kot da ji ta v primeru neskuhanega kosila ne pripada), kljub temu pa zadeva izpade malce prisiljeno (pa tudi slog avtorice, ki metaforično vabi h gospodinjskemu plesu ob tej temi pač ni čisto na mestu, ker v samem pranju perila običajno ni prave romantike). Kak bolj preprost nasvet o tem, kako v trgovini v rekordnem času priti od police s sadjem do police s pivom bi bil morda bolj na mestu kot vse tisto o tem, da nikar ne posedajmo pred televizijo, ker je slednja največji požiralec časa (in s tem seveda tudi plače direktorice gospodinjstva) – saj to že vemo. In da so seznami najboljši izum človeštva tudi.
Če ti gospodinjenje že v osnovi smrdi, te tudi pretvarjanje, da si direktorica svoje hiše, ne pomaga. In če v gospodinjenju po svoje uživaš (vsaj takrat, ko imaš čas in energijo za to) in ti pri tem še kdo pomaga (ker hop, kaj pa direktorji gospodinjstva?), ni potrebe po tem, da bi samega sebe moral povišati v naziv in iz njega črpati ves smisel svoje gospodinjske vloge … In naporno je hlepeti po najboljšem še v zavetju lastnega doma, kjer bi se v resnici vsi morali še pogosteje preprosto odpočiti – od sebe, od drugih, od službe, od psa in tudi od prahu, ki bo že počakal in dočakal svojo krpo, da ga pobriše. Če ne danes, pač jutri. Običajno nikamor ne pobegne, samo več in več ga je.
Ja, v mojih mladih letih sem bila zelo stroga in kar preveč "zagreta" direktorica gospodinjstva. Vikendi so bili namenjeni čiščenju, pa še vmes se je našel čas, nikjer ni smelo biti prahu, pipe v kopalnici so se morale vedno svetiti, da si se videl v njih, likala sem vse živo…. z leti pa sem (hvala ne vem komu), prišla k pameti in vse v zvezi s čiščenjem in ostalimi, za funkcioniranje nebistvenimi početji, zelo zelo zreducirala. In kar naenkrat je časa dovolj za bolj prijetne in predvsem koristne stvari za mojo dušo in telo.
Kot pravi Bralnica….. če ne danes, pač jutri :).