Sylvia Plath: Stekleni zvon (Mladinska knjiga, 2011, 215 str., 29,95 eur, prevedel Andrej Blatnik)
Huh, mračna življenjska zgodba stoji za Steklenim zvonom. Zgolj podatek – Plathova je ta roman izdala januarja 1963, februarja pa je storila samomor. Plin.
In na splošno je samomor ena izmed glavnih tem, okoli katere se suče sicer zelo avtobiografska Esther, glavni lik Steklenega zvona. Pripoved je precej mozaična, a zdi se, da temu ni tako, ker bi Plathova k romanu pristopila s kakšnim posebnim načrtom, kako ubrati to in to pripovedovalno tehniko in blesteti v slogu, ampak je vse skupaj bolj plod miselnega toka Esther in njene osebnosti, ki pluje med preteklostjo in sedanjostjo, med zavestjo in onstran nje. In potem je tudi pripoved taka – malo sem in malo tja. Kot Esther, ki ves čas niha – rada bi kariero, pa ne steče po načrtu in se sprevrže v frustracijo, želi si moškega, pa v drugem spolu odkriva tudi vse tisto, kar jo odbija in porine v kot, hoče žensko prijateljico, pa jo tudi ta svet na nek čuden način duši. In sili pod stekleni zvon – terapija z elektrošoki njeno počutje še poslabša in njeno hlepenje po pobegu na drugo stran se le še krepi … Pa ne zaradi vseh zunanjih okoliščin, temveč, tako se zdi na prvo branje, bolj zaradi tega, ker ta želja po smrti prosto biva v njej in čaka trenutek uresničitve … Tam se roman konča, jaz pa ga priporočam v branje!
