Stanka Hrastelj: Igranje (Mladinska knjiga, 2012, 184 str.)
Igranje je tisti slovenski roman, o katerem se trenutno veliko govori – na knjižne police je postavljen z zelo lušno naslovnico, avtorica pa je za svoj prvenec prejela nagrado modra ptica.
Zgodba ne bi mogla biti bolj aktualna – Marinka, mlada ženska, okoli 30 jih šteje, izgubi službo. Kaj ji bo faks, ko pa je staknila neko eksotično alergijo na snov, s katero bi morala biti v vsakodnevnem stiku? Nič – gre in se zabubi v svoj svet brezposelne osebe, loti se tega in onega, da bi aktivno zapolnila svoj čas in ob tem ne znorela (ker imeti preveč časa pač ni tako sanjsko, kot si misli človek, ki je v službi/šoli). Ponovno se zaposli, tokrat na čisto drugem področju, a se vse bolj zapira vase in svoje misli, ki postajajo begajoče in dolge – dolge kot so dolgi tudi stavki Hrastljeve v romanu (in zaradi tega slog v Igranju res pozitivno izstopa), ki sprva poteka po liniji običajnih čustvenih nihanj človeka. Prvih sto strani v knjigi je po mojem mnenju zares povsem nepatoloških in prav zbegano sem brala naprej, ko pa sem že pred branjem vedela, da naj bi roman pravzaprav govoril o shizofreniji. Potem se vsebina sunkovito prepoji z blodnjami in s halucinacijami in Marinka je izgubljena. Igre je konec.
