Ian McEwan: Neskončna ljubezen (Učila, 2011, prevod Alenka Moder Saje, 234 str., 29,90 eur)
Huh, berem, berem, veliko berem, ampak predvsem v profesionalne namene, prostočasovnemu branju pa trenutno odmerjam bolj majhen kos svojega časa.
Pa vendar … Ta trenutek prebiram enega izmed petih finalistov za kresnika (več o tej knjigi, ko jo preberem), pred časom pa sem v knjižnici naletela na roman Neskončna ljubezen, ki me ni pritegnil z banalnim naslovom, temveč z opisom na platnici in avtorjem. McEwan me je pač nekoč že prevzel z Na obali Chesil (pa bom to knjigo morala prebrati še enkrat, ker ne vem, ali bi me ponovno navdušila) in s Pokoro, ki je sicer nisem brala, je pa bil film dovolj za to, da sem McEwanu zaupala še pri Neskočni ljubezni (mimogrede, tudi po tej knjigi je posnet film). Zakomplicirano? Mnja.
Roman je napisan v takem zares polnem slogu – berljivem, natančnem, tu in tam nadležno razpotegnjenem in poročevalskem. A so opisi odnosa med pripovedovalcem in njegovo Clarisso tisti, ki so me najbolj vlekli naprej, čeprav os zgodbe vseeno ni ljubezenski odnos. No – vsaj ne moško-ženski. V Joea se namreč zaljubi, bolestno in grozeče zaljubi, tudi Perry. Tip srednjih let, ki trdi, da je Joe ljubezen njegovega življenja. Obsedenost, zalezovanje, pisma, izpovedi … Koliko silnih čustev oboževalca pa lahko prenese posameznik, ki želi zgolj dvoje – raziskovati in ljubiti, v miru in osami, brez vsiljivca pod domačim oknom?
Prebrala sem njegovi Pokoro in Sobota in obe knjigi sta me navdušili, tako, da komaj čakam, da na seznam prebranih dodam še tole.
Hvala za idejo :).