Oscar Wilde: Slika Doriana Graya (Cankarjeva založba, 1965, 262 str., prevedla Rapa Šuklje)
Da je Wildov edini roman oh in sploh, ni dileme. Da mi bo tako zelo všeč, pa si tudi nisem mislila. Pogosto sem v zadregi, ker, priznam, svetovnih klasikov še ne poznam tako zelo podrobno, kot bi jih morala, a vendar vsakič, ko pridem v stik s to literaturo, ugotovim, da me vsaka knjiga pač najde ob pravem, najbolj primernem času …
Če bi Sliko Doriana Graya brala v srednji šoli, bi jo do danes tako ali tako pozabila. Če bi jo brala na faksu, bi bilo to seveda dobro, je pa vseeno bolje, da sem jo (šele?) zdaj. Učinek je bil tako maksimalen – en kup napetosti, užitka ob Wildovem slogu, angleški svet razvrata, pretehtavanje narave lepote in njene vrednosti ter začudenje ob tem, kako pametne in v času obstojne misli prihajajo iz ust lorda Henrya, ki je pravzaprav glavni Dorianov strup, in bi ga bralec zato moral takoj kaznovati z obsojanjem. Pa se izkaže, da vse grdo ni zgolj in samo grdo. Včasih je še kaj vmes. Recimo človekova lastna odgovornost – samemu sebi in družbi.
Prav zanimivo se je z branjem vrniti v gimnazijska leta, ko je bila to ena od mnogih knjig obveznega branja. In takrat sem jo brala in razumela popolnoma drugače kot danes. Zelo zanimivo in fino.