Vinko Möderndorfer: Vaje iz tesnobe (2012, Mladinska knjiga, 151 str., 22,95 eur)
Möderndorferjev roman Nihče več ne piše pisem (2011) sem si že zdavnaj pribeležila na svoj bralni seznam, pa sem ga potem nekako preskočila (a ga s seznama ne brišem), in se srečala z njegovo najnovejšo knjigo, zbirko kratkih zgodb, z naslovom Vaje iz tesnobe.
Takoj moram poudariti, da še pred dvema letoma kratkih zgodb nisem odpirala, zadnje čase pa jih res rada prebiram. Preprosto zaradi njihove funkcionalne forme – so kratke in s tem primerne za moje hitre skoke iz knjige v knjigo. Iz sveta v svet. Včasih potrebujem točno to.
Vaje iz tesnobe so spretno napisane – preprost slog, vsakdanje teme (družina, ljubezenski odnosi, bolezen, smrt, služba …), malo literarnih oseb, njihova notranja stiska, skupni imenovalec v obliki (ne)definirane tesnobe, ki se v posamezniku običajno razrašča več let in tiho tli ter čaka, povzročajo pa jo predvsem občutki slabe vesti, nepredelana jeza in hrepenenja, pomešana z osamljenostjo. Lik je sodoben človek iz mesta, preobrat v zgodbi pa je tu in tam resda predvidljiv, a vendar ne tako zelo, da bi zgodbe s tem karkoli izgubile – morda bralec, ki sluti razplet, med branjem tudi sam zapada v nekaj, kar bi lahko pogojno imenovali neke sorta bralna tesnoba. Ko čakaš, ugibaš, v avtorjevih stavkih iščeš potrditev za svoje domneve, in ko jo najdeš (ali pač ne), začutiš nekaj grenkega. Kratke zgodbe se vendar odvijajo vsak dan. In vaje iz tesnobe tudi.
Naravnost obožujem kratke zgodbe, še posebej Moderndorferjeve. Zgodba se začne in konča na nekaj listih in tako se v eni sami knjigi pred našimi očmi odvije kar nekaj zanimivih dogodkov, usod……