Evald Flisar: To nisem jaz (Vodnikova založba, 2011, 312 str.)
Flisarjeva avtobiografija z naslovom To nisem jaz je bila letos med nominiranci za nagrado kresnik. Sicer se ni prebila med prvih pet, je pa zanimivo branje, polno nasprotij. Zadnja avtobiografija, ki sem jo brala, je bila Partljičeva, in tista me je zelo navdušila z neizčrpno zakladnico spominov in življenjskimi prevrati pisatelja. Flisarjeva je drugačna, kot je tudi Flisarjeva življenjska zgodba drugačna.
Zelo nemirno in v znamenju iskanja smisla je videti Flisarjeva pot, ki se iz Slovenije razteza v Anglijo, Azijo, Avstralijo in še kam … Pa je pri vsem skupaj najbolj opazno to, da čeprav je bilo njegovo zasebno življenje ves čas burno, napeto in tu in tam skoraj filmsko neverjetno, v knjigi z vsemi intimnimi opisi življenjskih dogodkov niti ne pretirava, pač pa pisatelj svojo pozornost bolj usmeri k razumevanju in spraševanju lastnega jaza. Delo To nisem jaz je tako polno vprašanj in odgovorov o življenju, samem sebi, obstoju, človeku, njegovih vrednotah, načinu vsakdana – ostati, oditi? Se ustaliti, biti avanturist do konca svojih dni? Kako dolgo popuščati svojim nagonom, kdaj se ustaviti? Kam umestiti ženske, ki jih srečuješ med potepanjem, kako dojeti svojega otroka, kako se uzreti nazaj in pogledati na polico z lastnimi knjižnimi stvaritvami? Kaj sploh pomenijo v nekem času in prostoru, kako jih dojemajo druge kulture? Premišljevanje, ki stremi h končni pomirjenosti s samim seboj. To nisem jaz ali, morda, To sem pač jaz. Ogled dokumentarca pa me še čaka.
