Maruša Krese: Vsi moji božiči (Mladinska knjiga, 2006, 111 str.)
Poleti se morda ne spodobi brati o snegu, zametih, novoletnih okraskih in praznovanju božiča. Morda. Morda pa je brati o božiču s poletne, soparne razdalje pametno, saj te spomni, da so letni časi zaznamovani s prehajanjem, spreminjanjem in z minevanjem. S preobrazbami in trenutki, ki se poleti nekje ob hladni vodi zdijo večni, ob novoletnih lučeh na ulicah pa tudi. A letni čas mine, se zamenja in pride nov. Tudi temu poletju bo sledila zima.
V knjigi Vsi moji božiči pisateljica obuja spomine na svoje božiče – tiste prve, ki jih ni poznala, pa si jih je, ko je gledala k sosedom, tako želela (zaradi potice in vsega dobrega na mizi), pa tiste zadnje, osamljene, v tujini doživete in izgubljene v tempu letališč, in pozornosti, ki jo zahtevajo otroci, moški, družina … Gre za utrinke, ki jih je težko povezati v celoto, saj niso kronološko razporejeni, so pa polni asociativnih razmišljanj, za katere bi bilo dobro vedeti, ali so nastali sproti, torej zares ob vsakem božiču, ali bolj po spominu. Ustvarjajo vtis sprotnega zapisovanja, ki ustvarja življenjsko zgodbo ženske, četudi zabeleženo na točno določen datum v letu.
