Vinko Möderndorfer: Nihče več ne piše pisem (Mladinska knjiga, 2011, 229 str., 24,94 eur)
Knjige, ki jih bereš ob kresanju valov, sončnem zahodu, ki ni nikoli preveč filmski in kičast, da ne bi bil vsakič znova lep in še lepši, in ob vztrajnem zavijanju škržatov, so vedno prebrane hitro, drugače, z večjo vnemo in predvsem z obilico prostih misli, omejenih na čas pred in po branju. Vmes je vse rezervirano za knjigo.
Möderndorferjev roman Nihče več ne piše pisem je primerno zapolnil moj morski čas. Začelo se je bolj počasi, potem se je bralna napetost stopnjevala in na koncu se mi je Iván, glavni lik, moški srednjih let, mož, ki ne priznava svoje osamljenosti, ne vidi svoje preteklosti, življenja pred seboj pa prav tako ne, pravzaprav prikupil. Tako kot se nekje na sredi knjige zdi blazno čudno, da bi zrelega moškega sploh zanimalo, kaj se je v tridesetletnem časovnem odmiku zgodilo z njegovo bivšo sošolko iz srednje šole, se potem vseeno izkaže, da ima zgodba razburkano ozadje, nekaj medprijateljskih grehov in veliko mladostne energije … Tiste energije, ki se je v Ivánu, nesojenem pisatelju, v realnosti prevajalcu poceni kriminalk, izgubila, naposled pa našla v obliki lastne življenjske zgodbe, ki se mu prav ob srečanju s preteklostjo razodene v čisto novi, navdihujoči luči. Lep konec romana – optimističen, rastoče zastavljen.
Vse kar piše Moderndorfer mi je ful všeč in seveda ta knjiga prav tako.