Daniel Kehlmann: Slava (Študentska založba, 2010, 115 str., prevedla Tina Štramcar, 3 eur)
Še en dokaz za to, da trpim za grdo obliko bralne amnezije, lahko ponudim – Kehlmannovo Slavo ali, v podnaslovu, Roman v devetih zgodbah.
Knjigo sem prebrala pred kakšnim mesecem in tole so asociacije, ki me vežejo nanjo: brala sem jo na balkonu. To vem, ker me je na neudobnem stolu hitro pričel boleti hrbet. In tudi avtomobili, ki so glasno parkirali pod blokom, so me med branjem motili. Vseeno so me zgodbe zabavale in nasmejale. Spomnim se, da se med seboj povezujejo v celoto in da sem med branjem pomislila na to, da bi tole knjigo zlahka prenesli na film. Nekajkrat sem želela vstati in oditi po papir in svinčnik, da bi kakšno dobro, sarkastično misel iz besedila tudi izpisala, pa sem bila prelena, da bi to čisto zares storila. Zdaj mi je malce žal.
Še kaj? Aha – vsebina! No, vsebina pa mi je prav zares ušla in naj to ne bo razlog za to, da knjige ne bi prebrali, hah.
Ta knjiga trenutno v "moji" knjižnici še v rokah drugih bralcev, tako, da še čakam nanjo. Sem pa prebrala njegov drugi roman "Jaz in Kaminski". Zanimivo pisanje, konec pa še bolj.