Atiq Rahimi: Kamen potrpljenja (Mladinska knjiga, 2010, prevedla Metka Zorec, 144 str., 22,95 eur)
Droben roman, napisan v izredno odsekanem slogu, stavki so prekinjeni s pikami, včasih tam stojijo samo besede, mnoge se ponavljajo in tvorijo skupek misli, ki kot lajtmotiv služi do konca knjige. Ta je skrivnosten in odprt, kar je dobro. Ne tako navdušujoča, vsaj zame, pa je vsebina knjige – sicer povsem dobra ideja o ženski, muslimanki, ki neguje zaradi kome onesposobljenega moža, ob tem pa mu ima veliko povedati. Razkrije mu skrivnost o njem samem, o njunih otrocih in družini, izpove vse muke, ki jih je doživela v njunem zakonu in preklinja ter si daje duška v trenutku, ko je prepričana, da je ne sliši – no, če jo sliši, le naj jo, rok pa nad njo vseeno ne more dvigniti. Seveda so prizori nasilja nad ženskami in trpljenja v tradicionalno sklenjenih, dogovorjenih zakonih (pa po nekaterih raziskavah ni v vseh tako, zato ne posplošujmo) bridki, a Kamen potrpljenja kar ne more in ne more prodreti dlje, tja, kamor bi si bralec želel.
Zelo me zanima tudi vaše mnenje o tej knjigi, če ste jo morda prebrali, saj sem sama kar malce začudena, da me je roman pustil tako hladno. Morda pa od knjig prevečkrat pričakujem, da bi me morale pretresti …
Tudi mene knjiga ni prevzela, niti ni pustila kakšnih "sledi" v meni.