Baje nismo popredalčkani v kaste, pa nas že v osnovni šoli razvrstijo v razrede, v katerih smo vsi kvazi enaki, potem pa čez leta in leta ugotavljamo, da temu še zdaleč ni tako. Some resda ne poznamo, bolečine, osamljenost, jezo in razočaranje pa tlačimo z drugimi viri slepote, ki nam rišejo začasno meglo pred oči. V otroštvu nas ne posiljujejo s slušalkami in z glasom, ki bi nam prišepetaval o naših željah in potrebah ter v nas zasajal prve dvome, predsodke in ideje, za katerimi bomo potem stali celo življenje, ne da bi o njih zares premislili, a iz dneva v dan vse to v nas tiho in počasi krepijo mediji, ki trdijo, da vejo, kdo smo in kaj hočemo. Kako strašljiva (ali morda vabljiva?) je v resnici ta (anti)utopija (1932) Aldousa HuxleyJa, angleškega pisatelja, ki si je na smrtni postelji zaželel le nekaj miligramov LSD-ja (ja, to je glavna zanimivost, ki močno buta iz njegove biografije, poleg dejstva, da je umrl na isti dan kot Kennedy in C. L. Lewis), lahko ugotovite tudi danes, leta 2012 …
P. S. Dobrodošli maturanti 2017! Vidite, svet se od leta 2012, ko sem zapisala zgornje besede, ni veliko spremenil. Kolesje se suče naprej … Uspešno na maturi! (sreda, 3. maj 2017)
Aldous Huxley: Krasni novi svet (Mladinska knjiga, 2003, prevedel Boris M. Verbič, 262 str.)
