Pomladni dan me je ponovno spomnil, kako odločujočega pomena je hitrost branja. Če knjigo prebereš na mah ali vsaj čim bolj strnjeno ter v enem (no, dveh, morda treh) kosu, jo doživiš intenzivneje, bližje in globlje.
Branje Pomladnega dne sem nehote razvlekla (pa saj se mi to dogaja s skoraj vsako tretjo knjigo), vmes sem celo nenačrtovano hodila med tolminskimi hribi, ki jih Kosmač opisuje z zanosom in s ponosom, mene pa je ta pokrajina spominjala na vlažno Škotsko, še veter je bil tako močan, da bi me lahko zlahka odnesel vse do morja … Bralni vtis je zato razvlečen in težje opisljiv, čeprav pripovedovalec roman začne in sklene z jasnim refrenom:
“Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit.”
Nekako otožna sem bila ob Kosmačevih spominih na otroštvo in mladost, na vojno, Kadetko in orožje, še njegove njive so melanholične, skrivnostne, a vendar večne … O sebi kot pisatelju dvomi, starše tiho občuduje, naravo vidno spoštuje, življenje pa živi po svoje. Zdi se mi, da so to glavne reči, ki jih lahko Pomladni dan, mešanica tradicionalnega in modernega romana, sicer izdan leta 1953, ponudi, če jih le znaš vzeti, premisliti in začutiti.
Maturanti, ki se letos (objavo leto 2018 posodabljam, izvirnik je bil zapisan v letu 2013) spet ustavljate v Kosmačevi vasici, le v romanu ali čisto zares
na izletu in učni poti, naj vas spomnim na nekaj najlepših, najnežnejših misli, zapisanih v
Pomladnem dnevu. Ne recite, da je to en dolgočasen špeh – v resnici je v njem obilo življenjsko pomembnega …
“Kdor nikdar ne zagazi na krivo pot, nemara sploh ne ve, da je bil na pravi.”
“Čudno radi? … Saj te imamo res drugače radi, kakor imamo druge … In nemara te imamo celo bolj radi … A tudi, če te imamo bolj radi, te nimamo radi zato, ker bi bil ljubezni bolj vreden, kakor so je drugi …, ampak zato, ker si je nemara bolj potreben …”
“Uči se! Ne bodi več tako mulast! Razjezi se! Zagrizi se! Uči se iz trme, če ne gre drugače!”
„Popolni žalosti ne smemo zapirati poti.”
Veste, kdo v romanu izreče te misli? Do maturitetnega eseja ne pozabite niti, da avtor ni enak pripovedovalcu zgodbe, pa je v pobu vseeno veliko Cirila, nikar ne spreglejte Idrijce kot vira asociacij in spominov na pobovo otroštvo ter mladost, vojne, ki v pripovedovalca in družino zareže kar dvakrat, pa na Kadetko (Božena je njeno pravo ime, saj veš) in druge ženske v romanu – Justino, kadetovo zaročenko, staro Vojnačko, prijazno Nanco, ustrežljivo teto in malo Silvijo. Pomislite tudi, koliko modrosti je pobu podaril oče, kako hitre jeze je bil ded in v kakšnega moškega se je razvil pripovedovalec – kaj vidi, kako preboli izgubo, v čem se najde? Poglejte, Pomladni dan kljub vsemu bridkemu zaključi zgovorno: „Tako rad živim.“
Ciril Kosmač: POMLADNI DAN (Mladinska knjiga, 2012, 239 str.)
Pravkar sem jo prebrala in to, za razliko od avtorice Bralnice, v dnevu in pol ("pomladni" vikend :)). Po dolgoletni odsotnosti se pisatelj vrne v rodno hišo, kjer ga pričaka ostarela teta in spomini na otroštvo, ki so pravzaprav žalostni, saj je zelo hitro izgubil mamo, potem pa je bilo že itak težko življenje še težje. In mogoče bo letošnjim maturantom malo bolj jasno, kakšno srečo imajo, da se lahko šolajo, kar v pisateljevih časih niti slučajno ni bilo tako dostopno kot danes. Hudi časi, ki v človeku prav gotovo pustijo sledi vse življenje.
[…] romanom Pomladni dan Cirila Kosmača sem se kot profesorica slovenščine na maturi srečala že leta 2013. Takrat se mi […]