Charles Bukowski: Ženske (Delo, 2004, prevedel Miha Avanzo, 282 str.)
”Nobene prtljage nisem imel, samo polno aktovko pesmi.” Tako se glasi 8. poved na 24. strani romana Ženske (omenjene številke sem vzela za svoje in jih nameravam večkrat vključiti v svoje branje), ki o knjigi, presenetljivo, pove veliko.
Henry (oh, kako zelo me ta lik spominja na kaliforniciranega Hanka) je ameriški pesnik, skoraj pisatelj, tudi bivši poštarski uradnik (čeprav si ga je v tej vlogi nemogoče prestavljati), star nekaj čez 50 let, ločen, z avtom, najemnino in obilico literarnih večerov, na katerih večinoma popiva, to pa počne tudi na konjskih dirkah, kjer izgublja stave – včasih tudi zmaga. Bil bi povsem povprečen samec, ki sam zase celo trdi, da je izredno neprivlačnega videza, če ne bi ljubil žensk, khm, ljubil tako zelo zares in čisto po svoje … Največji problem romana, ki sicer omogoča zelo gladko branje, slog pa je piker in duhovit, je v resnici nenehno menjavanje Henryjevih žensk – številnim imenom je pač nemogoče slediti. Naravnost neverjetno se zdi, da bi tip njegovega profila brez posebnega naprezanja ulovil takšno množico postavnih, lepih, mladih deklet, res pa je, da obstaja faktor, imenovan karizma. Ta pa ne deluje po racionalnih načelih, zato Henryju verjamemo. Perverznosti so odmerjene v pravi meri, izrazi kot so fukati, zajebati, pička, pa odpornega bralca ne zmotijo preveč. Priporočam!
