Uh, ne vem, kdaj me je knjiga pripravila do joka. Film že, film, knjige pa mojih solz ne izzovejo tako zlahka – pa to ne pomeni, da niso dovolj dobre, ganljive ali karkoli že ali pa da sem jaz v srcu ledena … Samo drugače jih doživljam, na druge čute pritisnejo.
Pač mulca sem zaprla s cmokom v grlu, z roso na trepalnicah. Patti sem poznala le tako, bolj po imenu kot po konkretnem delu in osebnosti, priznam. Pač mulca razkriva dvoje – njeno nežno, nič patetično in kičasto opisovanje sebe, glasbe, kulture, Amerike, družbe, umazanih sten in … življenjsko zgodbo, tako samosvojo, v kateri je on, Robert, tisti, na katerega se Patti zdaj ozre z milino, tja nekam v preteklost, z nepojemljivim razumevanjem in spoštovanjem njegovega bistva, čeprav se je njun odnos iz leta v leto vsaj malo spreminjal in zavzemal vedno nove oblike. Kako sta rasla, kako sta se bodrila, živela in kako sta se razšla, a nikoli odšla … Bila sta pač prijatelja. Priporočam v branje!
Patti Smith: PAČ MULCA (Modrijan, 2011, 311 str.)
Mene je ta knjiga po dolgem času res spravila v jok. Njo kot glasbeno ikono po tem branju še bolj občudujem kot umetnico. Vsa čustva in doživljanja so tako lepo opisana in njeno življenje je res prav nekaj posebnega. Lp
Krasno in žalostno branje. Neverjetna zgodba o čudovitem prijateljstvu.