Hmm, kaj bi lahko napisala o romanu Konje krast, da bi k branju spodbudila tiste, ki jih bo roman naslednje leto najbolj zanimal – bodoče maturante? Težka naloga, če vzamemo v zakup, da mladi (khm, alarm – posploševanje, posploševanje) baje tako ali tako nič več ne berejo, sploh pa ne knjig, ki so tako arhaični in nemikavni predmeti, dolgočasni, razvlečeni, brezvezni …
Trije banalni razlogi (poleg moči zunanje prisile motivacije), ki bi lahko mladino vseeno napeljali k temu nečednemu početju, branju namreč:
1. Dogajalni prostor je Norveška, kar bi lahko v globalizacijsko ozaveščenem mladcu vzbudilo vsaj kanček več zanimanja, kot če bi se zgodba odvijala nekje na, zeeeeh, slovenskem podeželju.
2. Literarnih oseb je malo, zato se zdi karakterizacija teh mala malica, pomnjenje osebnih imen, četudi skandinavskih, ne bo težavno, Trondovo družinsko drevo pa z lahkoto narišemo, če smo bolj grafični tipi in nam gre to od rok.
3. Tudi dogodkov v romanu na prvi pogled ni veliko, pripoved je upočasnjena, Trond se v sedanjosti pasivno giblje na črti hiška-trgovina, v preteklosti pa hiška-reka, vmes ukrade konja ali dva, resda je priča očetovim skokom čez plot in sumljivim navezam tam ob žagi in v gozdu, a kaj je to takega za mladega bralca, vajenega veliko bolj pohujšljivih slik iz svojega vsakdana.
Seveda bi lahko maturanta vsi trije razlogi od branja romana tudi odvrnili. In morda je to tista glavna motivacija za branje – daj, preberi ga, ustvari si svoje mnenje o njem, presojaš sam. Ne samo o Konjih krast, ampak zmeraj, ko gre za knjigo, ki jo držiš v rokah. Vsakič znova in znova.
P. s.: Izražena posmeh in nezaupanje v mladega bralca sta v službi pretiravanja in ne odsev, upam, realnosti slehernika. Prav tako roman Konje krast ni čisto zares takšen, kakršen se zdi v izpostavljenih treh razlogih za branje.
Per Petterson: KONJE KRAST (Litera, 2012, prevedla Marija Zlatnar Moe, 197 str.)
Meni je bila knjiga všeč ravno zaradi "počasnosti" dogajanj, zaradi majhnega števila oseb, kar zelo olajša sledenje zgodbi.